Mnogi naši člani so navdušeni, če povežemo izlet s kopanjem v toplicah. Zakaj jim ne bi ustregli in jim polepšali vsaj en dan. Poleg tega je za nas tudi vstopnina v bazene znatno cenejša, kot za običajne obiskovalce. Vsi ostali izletniki, ki jim ni do kopanja, izkoristijo triurni čas kopanja za samostojne oglede znamenitosti kraja. Tri ure hoje po Kopru zahteva že kar nekaj fizične kondicije. A ker je mesto turistično, hitro lahko najdeš bife, kjer si odpočiješ utrujene noge.
Lepo je mesto Koper. V starem delu je še veliko hiš iz prejšnjih stoletij. Postavljajo se s kamnitimi zidovi, majhnimi okni in s škripci pod okni za sušenje perila. Ozke ulice prečijo stanovanjski nadzidki, skozi vogal hiše so speljani podhodi za pešce. Občudoval sem iznajdljivost ljudi pri gradnji hiš, ko sem se potepal po ozkih ulicah naselja. Šparali so s prostorom in materialom. Hiše so med seboj trdno povezane, ni prostora za dvorišča in vrtove. Ob visokih kamnitih stenah sem se počutil, kot da bi bil v kamnitem labirintu, povsod sama sivina kamna in nobenega razgleda.
Pravo nasprotje je prostrani osrednji trg Kopra, Titov trg. Obkrožajo ga lepe palače iz 15 stoletja: Pretorska palača, Loža, Armeria (orožarna), Foresteria (prenočišča) in Stolnica Marijinega vnebovzetja. Ob tednu knjige so pripravili na ulicah Kopra prodajo knjig in razne kulturne prireditve.
Težko si je predstavljati Koper kot otok, kar je nekoč bil. Še težje si je zamisliti morje okoli njega brez Luke Koper. Luka Koper je zavzela prostor globoko v zaliv. Sedaj pristajajo ob njej ladje, dolge preko 100 m in visoke kot stolpnice. Nad njimi stegujejo proti nebu svoje roke vitki žerjavi. Stal sem tam na bregu in dolgo opazoval to čudo sodobne tehnologije.
Po kosilu smo obiskali Škocjanski zatok. Nič nismo vedeli o njem, zato tudi nismo veliko pričakovali od ogleda. Večina je prvič slišala zanj v avtobusu, ko smo se peljali mimo v Aquapark Žusterna na kopanje. Iz avtobusa smo videli le nekaj grmovja, travnik in ostanek morja, ki ga ni zasedla Luka Koper zaradi plitvine. Le kaj nam more vodička povedati zanimivega, kar mi še ne vemo!
Nova zgradba (oprta 2016) na vhodu v obliki gnezda nam je dala vedeti, da imajo zaposleni pred seboj jasne cilje, katere si prizadevajo skozi delo tudi doseči. V svoji drugačnosti je bilo vse okoli nas domišljeno in predvideno. Sproščeni prihod in pozdrav vodičke Bojane Lipej je takoj vzpostavil z nami stik zaupanja in domačnosti. Že z uvodnimi stavki je pritegnila našo pozornost in nas prepričala, da nam lahko pokaže veliko zanimivih dogajanj v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Iz osebnih izkušenj nam je opisala zgodovino nastanka Naravnega rezervata Škocjanski zatok tako živo, da se je za nas odvrtela kot filmska pripovedka.
Škocjanski zatok je 122 hektarjev veliko mokrišče pri Kopru, ki je nastal z zasipavanjem zaliva za potrebe Luke Koper. Po načrtih naj bi mokrišče popolnoma zasuli za potrebe industrije, zato so v njem domačini ilegalno odlagali odpadke. Na pobudo in prepričevanje mladih naravovarstvenikov je občina območje zaščitila in prostovoljci so ga očistili. Danes je to največje pol slano močvirje v Sloveniji. Naravni rezervat sestavljata dva dela:
- laguna z otočki za gnezdenje ptic, pol slanimi mlakami in poloji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš.
- sladkovodno močvirje z močvirnimi travniki in odprtimi vodnimi površinami, obdano s trstičjem.
Škocjanski zatok upravlja Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. V njem so zaposleni štirje delavci, nekoč aktivisti za ohranitev mokrišča kot domovanja in zatočišče ptic, močvirskih živali in rastlin. Kljub skoraj 30 letnim borbam z industrijskim kapitalom, administracijo in politiko jih ni še minil mladostni entuziazem. Do lani so mnogo let delovali v majhni baraki (glej zadnjo sliko). Nikoli jim ni bilo žal časa in denarja za razvoj parka. Prijeli so za vsako delo: gradili, študirali, načrtovali, pisali, prepričevali, opazovali živali, jih šteli, jih obročkali, reševali pred poplavami, kosili travo, žagali drevesa, vodili obiskovalce po parku, … , da tudi pobirali so smeti za obiskovalci in za njimi čistili stranišča. Škocjanski zatok so oni sami, so del prostora in živih bitij v njem. Izžarevajo močno ustvarjalno energijo in zaupanje, ki nevidno prehaja na obiskovalce. Na koncu obiska obiskovalci postanejo pristaši in zagovorniki Škocjanskega zatoka. Čeprav odpotujejo daleč proč, Škocjanskega zatoka ne pozabijo več.
V dveh urah smo si uspeli ogledati le polovico parka, toliko zanimivih mest nam je pokazala vodička Bojana. Drugi del smo le preleteli, ker nam je zmanjkovalo časa. Dobili smo vzrok za naslednji obisk v prihodnosti. Vsak dan se park spreminja in ga je vredno pogledati. O njegovi lepoti bomo pripovedovali prijateljem, znancem in jih ob priliki pripeljemo k vam, dragi prijatelji, v Škocjanski zatok. Še se srečamo. Naredili ste veliko delo: iz smetišča ste naredili raj za živali, nas ljudi pa naučili opazovati življenje v naravi.
Napisal: Stane Arh Slikali: Jože Tigeli, Brane Petrovič in Stane Arh