Super, da gremo na pohod z vlakom! Vožnjo z vlakom obožujemo. Nisi ujet v sedež. Lahko se sprehajaš, obiščeš prijatelja na drugih sedežih, razmigaš mišice. Pa še na stranišče greš lahko, ko je nuja.
Z železniške postaje Most na Soči smo zavili na levo v breg. Pot je vodila čez poljane cvetočega čemaža, ki nas je omamljal s svojim vonjem. Človek se ni mogel upreti skušnjavi: med potjo smo trgali liste, jih žvečili v ustih ter uživali v pekočem okusu z mislijo, da nam zdravilna rastlina krepi zdravje.
Z višino se nam je širilo obzorje. Bohinjske gore so nas spominjale na dni, ko smo se sprehajali po njihovih vrhovih. Na nasprotni strani Soče nas je ošabno pozdravljala že obiskana Kobilja glava. Srce je pelo pijano od pomladne lepote. Hitro smo prišli do kmetije Široko, za nekatere prehitro. Do kosila je bilo še veliko časa, zato so se podali sami naprej raziskovat okolico. Obsežni gozdovi še vedno kažejo posledice predlanske žledi: na tleh je polno vejevja, ki dela gozd težko prehoden, a drevesa se lepo obraščajo in dobivajo nove krošnje.
V turistični kmetiji Široko so nam pripravili okusno in obilno ekološko malico: golaš in pa friko. Večina se je odločila za friko, saj večini jed ni bila poznana. Prvi grižljaji so bili uživaško strastni, tako je bila čudovito dobra. Na koncu smo jo jedli le še s trmo, ker v želodcu ni bilo več prostora. tako velika je bila. Vsaj polovico jih je obupalo in so ostanek frike zavili ter si jo prihranili za naslednji dan. S polnim želodcem ni dobro hoditi okoli, zato smo še dolgo posedali na kmetiji in se pogovarjali z gospodarjem. S turizmom, kot z dopolnilno dejavnostjo, so se začeli ukvarjati leta 2001. Vsi prostori imajo svojo dušo in pripovedujejo o časih, ki so minili.
Pot navzdol nam ni delala težav. V eni uri do odhoda vlaka smo se spočili ter nadomestili izgubljeno energijo in tekočino na standardni analizi. Sledila je prijetna vožnja z vlakom domov. K čudovitemu pohodu je svoje prineslo tudi sonce, ki nas je ves dan grelo.
Napisal: Stane Arh Slikal: Luka Vujičić in Stane Arh