Kdo bi si mislil, da bomo sredi zime doživeli pomladanski pohod: poti brez snega in ledu, šumeče listje pod nogami,v gozdu cvetoči teloh in trobentice, toplo ozračje. Le sonce ni moglo prodreti skozi meglo, ki se je ovijala okoli vrhov Kamniško Savinskih Alp. Trudilo se je celo dopoldne in zmagalo šele okoli druge ure, ko smo že zaključevali pohod.
Višinske razlike med izhodiščno točko in vrhom je le 60 metrov, a med vrhovi so grabni in sedla. Grizli smo v strmine, se spuščali po bregovih in si nabirali višinske metre, tako da je končni obračun bil približno 400 m, kot je predvideno v naših pravilih. Marta je ugotavljala, da smo z vrha nazaj opravili celo več višinskih metrov, kot na poti na vrh, kar ni običaj. Planina Osredek je resnično nizko v globeli.
Iz slik lahko vidite, da smo postali zelo disciplinirani – začeli smo hoditi v strjenih vrstah. Vsekakor je to delna zasluga Mirkota, ki vodi skupino s primernim korakom in z občasnimi postanki počaka, da se skupini priključijo tudi najpočasnejši.
Na poti so nas ovirala posamezna čez stezo podrta drevesa. Dobili smo občutek, da jih nekdo namenoma ni razžagal. Vsa drevesa okoli so bila razžagana, celo nekaj dreves na stezi, a določeno drevo je ležalo na poti kot ovira. Tu so se izkazali fantje in so pomagali dekletom, da so varno prešle ovire.
V avtobusu je Janez objavil, da bo kot vodja na čelu kolone. Res je bil vsega skupaj nekaj minut na čelu, a navada je železna srajca in je kmalu hodil med zadnjimi. Neverjetno, z njim je hodil tudi Franci Vavpotič, ki je vedno med prvimi, čeprav je eden najstarejših pohodnikov. Nič ni bilo narobe z zdravjem, le veliko sta si imela za povedati.
Pohod smo zaključili na turistični kmetiji Pr Ambružarju. Sonce nas je vabilo s svojo toploto, da se mu predamo in nekoliko zaležemo, a odločni Janezov: “Gremo!” je zmagal.
Napisal in slikal: Stane Arh