S septembrom se v Domu DUJ vedno začne nov cikel Družabnih srečanj z znanimi ljudmi, letos osmi po vrsti. Čez 100 gostov je že povabila voditeljica Albina Seršen na “vroči stol”. Preko 100 življenjskih zgodb smo slišali; spoznali smo ljudi, ki so svoj čas in energijo namenili razvoju Jesenic na različnih področjih. Mnoge med njimi smo poznali po njihovih rezultatih dela, po njihovih uspehih ali funkcijah, iz časopisov. Albinca pa je uspela vedno odkriti pri njih njihovo človeško plat – postali so podobni nam ostalim. Postali smo prijatelji, sodelavci in zavezniki.
Ludvik Kokošinek je Jeseničan iz Kurje vasi, od koder je bila doma tudi večina hokejistov. Preveč ga je zaposlila glasba, da bi tudi on bil hokejist, bil pa je strasten navijač. Glasba, predvsem klasična, je del njegovega življenja že 70 let. Še sedaj si vsak dan zaigra na violino. V jeseniškem simfoničnem orkestru je igral prvih šest let violino, potem jo je zamenjal za violo, ker je za violo primanjkovalo glasbenikov. Nekaj let je tudi honorarno učil violino in violo v glasbeni šoli. Kruh si je služil s poučevanjem na Železarskem izobraževalnem centru (ŽIC) na Jesenicah. Po poklicu je elektrikar, a je z dodatnim izobraževanjem na pedagoški akademiji postal učitelj. Že več kot 20 let je upokojenec. Dela na vrtu, gobari, rad hodi v hribe. Vsaj dvakrat na teden gre v Španov vrh.
Nataša Kokošinek je Ludvikova snaha. Doma je iz Šentvida pri Ljubljani. Na Jesenice jo je pripeljal Ludvikov sin, znani jeseniški zobozdravnik. Ni ji žal. Življenje na Gorenjskem je lepše, bolj domače, prijetno, manj stresno. Dobro se počuti na Jesenicah, še bolje se počuti doma v vasici Vrbnje, kjer živi z družino v krogu prijateljev.
Že v mladosti jo je zanimala zgodovina, zato je postala profesorica zgodovine in diplomirana etnologinja. Ker je pet rodov njene družine že delalo na železnici, je tudi ona začela tam. Na Jesenicah se je zaposlila v muzeju in bila dva mandata celo direktorica muzeja. Naredili so ambiciozne načrte za obnovo in posodobitev muzeja, načrtovali so več namenski objekt, kulturno središče, …. Projekt naj bi bil evropski. A so družbena dogajanja spremenile razmere in delo je postalo zelo stresno. Zato ni več kandidirala v naslednjem mandatu. Ruardovo graščino, v kateri je sedaj muzej, bo potrebno temeljito obnoviti, da se ne bo zrušila sama vase. Zgradba je odlična predstavitev gradnje v 16. stoletju in škoda bi jo bilo porušiti. Za njeno nujno zaščito bo potrebno najti hitro vsaj nekaj denarja, kasneje pa skozi projekte zagotoviti njeno obnovo.
Delo, ki ga opravlja sedaj, ima rada. Domoznanstvo ji nudi poklicno zadovoljstvo. Poleg tega vodi še program kulturne dediščine na tretji univerzi pri Ljudski univerzi Jesenice in sodeluje pri študijskem krožku Raziskovanje kulturne dediščine v lokalni skupnosti (skupni projekt Ljudske univerze Jesenice, Gornjesavskega muzeja Jesenice in Občinske knjižnice Jesenice). Študijski krožek »Ohranjanje kulturne dediščine — Kako so včasih živeli?« z Jesenic, je dobitnik priznanja Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja 2015.
Današnja gosta sta se še dolgo zadržala v prostorih DUJ in se pogovarjala z udeleženci srečanja. Škoda, ker se je srečanja udeležilo le malo članov DUJ in nihče od ostalih Jeseničanov. Veseli bi bili tudi obiskovalcev mlajše generacije, saj so naša srečanja edinstvena v širši okolici, skrbno pripravljena in vedno zanimiva.
Napisal in slikal: Stane Arh