Vsaj 20 let že vem, da je čudovito hoditi po poti med Ratitovcem in Soriško planino, a se nisem odločil, da bi jo prehodil. Nisem smel zamuditi prilike, ki mi jo je ponudilo DU Jesenice skupaj z Vandrovci. Težko sem čakal datum pohoda.
Vremenoslovci so obetali jasno in toplo vreme. Nič ni bilo z obeti: oblaki so se podili po nebu in pihal je hladen veter. Za pohod kar primerno vreme, da se nismo potili pri vzpenjanju skozi bohinjske gozdove. Da se v bohinjskih, pokljuških ali jelovških gozdovih lahko zgubiš, so vedeli že naši predniki. To so izkusili tudi nekateri posamezniki, ki so bili premalo pozorni na že obledele rdeče kroge z belo sredino in so se zanašali na svoj občutek. Tako se je zgodilo, da je Stane pogrešal Marto, zato ji je telefoniral, kje je. Samozavestno je odgovorila, da so že pod vrhom in bodo kmalu v koči. Dodala je še: ” Po čudnem naključju je naša skupina prišla na čelo skupine in smo prvi. Še nikogar ni pred nami.” Takrat smo zagledali skupino res pod vrhom, a ta je bil za 180 stopinj proč od Ratitovca. Stane je sporočil, da so na napačni poti in naj se vrnejo, pa jih ni uspel prepričati. Šele razgled na vrhu jim je potrdil, da so zašli.
K sreči smo se na koncu vsi zbrali v Krekovi koči na Ratitovcu in je odpadlo iskanje pogrešanih. V gozdovih okoli Ratitovca telefoni ne delujejo, poti so redke, označenih poti pa skoraj da ni. Ker smo odlični hodci, smo bili vsi zbrani v predvidenem času štirih ur. Zato je bilo časa dovolj za okusno hrano in pijačo. Še poklepetali smo z prijaznim oskrbnikom. Le Stane je bil nekam previdno tiho, ker je bila utrujena Marta vidno jezna nanj. Če bi bil vseskozi ob njej, se gotovo ne bi izgubila.
Ratitovec ponuja čudovite razgleda po Selški dolini in naprej na Blegoš in še dlje na Žirovsko hribovje. Proti severu se kažejo Alpe v vsej svoji lepoti. Nekoč so na Ratitovcu iskali, nabirali in kopali železno rudo bobovec.
Navzdol smo odšli proti Prtovču čez Povden, kjer nas je čakal šofer Janus z avtobusom. Strma in zelo razgledna pot. Toda dan je bil res nekaj posebnega. Tudi navzdol nismo šli vsi po isti poti. K sreči vse poti vodijo v Rim. Nas pa so vse poti pripeljale na Prtovč.
Dogodivščine so naredile izlet nepozaben. To smo zaključili na analizi v Lescah pri Gali.
Napisal: Stane Arh Slikala: Luka Vujičić in Stane Arh