Po tritedenskem premoru smo se vandrovci ponovno zbrali, da preizkusimo svojo kondicijo in našo odpornost na vremenske vplive.
Pohod na Kucelj v Trnovskem gozdu smo imeli v programu že pred dvema letoma, a smo se morali zaradi dežja pohodu odpovedati. Ta četrtek, 22. 10. 2015, so napovedovali sončno vreme in mi smo se pripravili za osvojitev tega zelo razglednega vrha. Od prvotno prijavljenih 58 vandrovcev nas je ostalo za pohod 49, točno za en avtobus. Kombi smo uspeli pravočasno odpovedati zaradi dovolj zgodnjih odjav.
Po vijugasti cesti od Kalc čez Godovič, Črni vrh in Col smo se v treh urah pripeljali do Predmeje. Vmes smo v Hotedršici napravili postanek za jutranja opravila. Že na štartnem mestu v Predmeji nas je burja opozorila na svojo prisotnost. Hitro smo brez dogovarjanja sledili Janezu Arharju na stezo proti Kuclju. Rahel vzpon na začetku nas je ogrel in razpotegnil v skupino zagnanih in vztrajnih. Položnejši vmesni deli poti so bili kot naročeni za pripravo na naslednji vzpon. Dokončno smo se oddahnili, ko smo prispeli na gozdno cesto z asfaltno prevleko. Ob pogledu na dim nad streho koče na Čavnu smo pozabili, da smo prispeli šele na pol poti. Večina pohodnikov si je privoščila v koči le kratek postanek in odhitela takoj naprej na vrh Kuclja. Za skupino vztrajnih je bil postanek usoden, saj so ob prijazni oskrbnici Suzani obsedeli za mizo in pozabili na cilj. Ob prijetno dišeči kavi ali ob toplem čaju jih ni prav nič mikalo, da bi morali v nadaljevanju poti opraviti spust za skoraj 100 metrov višinske razlike navzdol in to nadoknaditi v strmem vzponu na vrh Kuclja.
Vsi, ki so prišli na vrh Kuclja, so bili poplačani za vztrajnost in zagnanost. Burja se je umirila in odprl se je prelep razgled na vse štiri strani. Preverjali smo naše poznavanje vrhov, na katerih smo že bili: Vremščica, Nanos, Snežnik, Vipavski vrhovi (od Trstelja do Cerja), za katerimi je v soncu odsevalo morje v Tržaškem zalivu. V daljavi na severu so se bahali naši Julijci. Pod nami spodaj so ležali kraji v Vipavski dolini in umetno jezero Vogršček, ki hrani vodo za namakanje kmetijskih površin. Vpis v knjigo obiskovalcev Kuclja in hitro nazaj do koče, kjer so nas čakale dobrote iz nahrbtnika. Spotoma smo si ogledali še naravni kamniti most in okno, ki sta v repertoarju naravnih znamenitosti.
Šofer Bihi nas je že nestrpno pričakoval na mestu jutranjega odhoda. Za končno analizo pohoda smo izbrali gostilno pri Hladniku, kjer nas je Tine s svojo ekipo hitro umiril in pripravil za pot nazaj proti domu. Nekateri vandrovci so imeli zvečer še gledališki abonma, zato so z netrpnostjo pogledovali na uro, ko smo se pomikali po polžje na avtocesti od Šmartnega proti Vodicam. Prispeli smo še pravočasno, da smo se umiti in preoblečeni srečali v avli gledališča na Jesenicah.
Pa je res naporno tole vandrovsko življenje.
Napisal: Janez Komel Slikal: Marko Rolc in Luka Vujičić