Pohod: Menina planina in Kranjska reber, 28. 5. 2015

Načrtovani pohod na Menino planino s planine Biba smo morali spremeniti zaradi neprevoznosti ceste za avtobus. Kot poskus smo pripravili skupni pohod TAZAGNANIH na Menino iz Golice in VZTRAJNIH na Kranjsko reber s Črnivca. Oboji smo imeli za cilj približno enako visoke vrhove – 1450m, le višinska razlika poti  je bila za skoraj 1000m različna.

VZTRAJNI smo se od TAZAGNANIH poslovili ob 8.uri v vasi Ločica v Tuhinjski dolini. Sami smo z avtobusom nadaljevali pot na Črnivec.

Po jutranji kavici smo se podali na pot na Kranjsko reber ali Vrh Kašne planine, kot jo imenujejo domačini. Janez se tokrat ni izkazal kot dober vodja skupine. Glavnino je zaupal Luku, sam pa je s peščico VZTRAJNIH odšel na ogled markirane poti. Glavnina se je izgubila na neoznačenih poteh in le Lukovi gobarski intuiciji gre zahvala, da sta se obe skupini pred vrhom združili in nadaljevali pot do vrha. Na vrhu smo si privoščili zasluženi počitek ob dobrotah iz nahrbtnika. Pomahali smo TAZAGNANIM na Menini planini.  Uživali smo v pogledih na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Pohorja. Pod namI je bila Ljubljanska kotlina in za njo Škofjeloško hribovje. Po vpisu v knjigo obiskov in fotografiranju smo nadaljevali pot na Kašno planino. . Ob poti nas je spremljalo borovničevje s plodovi in brusnice s cvetovi ter obilo travniških cvetic. Planšarji in nekaj živine je že prineslo novo življenje na planine. Nazaj na Črnivec smo se vrnili po lažji a nekoliko daljši variant. Šofer Feri, ki jebil tokrat prvič z nami, nas je odpeljal v Gornji grad na srečanje s  TAZAGNANIMI.

TAZAGNANI smo že takoj iz Ločice pospešili korak, tako da smo morali pohodnike na čelu kolone opozoriti, naj zmanjšajo svojo hitrost vsaj za en meter na uro. Zelo hitro smo prispeli do razglednega stolpa in koče, veliko preje, kot je pisano v planinskih vodnikih. Tako je bilo veliko časa za malico in še kaj drugega. Pot navzdol ni predstavljala težav razen na zelo strmemu delu.  Pavle, kot zadnji, ni imel možnosti za počitek in mu na celotnem pohodu ni bilo potrebno nič ukrepati. V Gornji grad smo prispeli več kot uro pred načrtovanim prihodom, zato smo morali dolgo čakati VZTRAJNE. To ni bilo težko, ker je točajka pridno nosila pijačo na mizo po naših naročilih.

Čudovito lep dan, prijetna narava in dobra družba so nam napolnili naše “baterije” do prihodnjega pohoda.

Napisala: Janez Komel, Stane Arh                    Slikal: Marko Rolc, Luka Vujičić, Stane Arh