Dočakali, uživali in preživeli so trije glagoli s katerimi lahko opišem pohod v vzhodne Dolomite na 2183m visoki vrh Monte Rite.
Pohod bi morali opraviti po programu natanko pred letom dni, pa je bil zaradi slabega vremena odpovedan. Zato so nas letos “tazgorni” nagradili z enkratnimi pogoji za hojo, s kristalno čistim ozračjem za uživanje v razgledovanju po slikoviti pokrajini ter razcvetelim gorskim pisanim cvetjem. Preživeli smo res naporen dan, saj se je nabralo za 9 ur vožnje po “zveriženi” cesti in še okoli 4 ure hoje. Ampak po zaključnem postanku pri Aljažu na Dovjem so ostali samo še prijetni spomini na uspešno izpeljan pohod.
Že pri pripravi pohoda smo se odločili za zgodnje vstajanje, ob 3.uri zjutraj. Očitno imamo vsi dobre budlike, ker je v avtobusu in kombiju ostal le en prazen sedež. Marjana je izostala zaradi slabega počutja in neodložljivih obveznosti.
Po kratkem postanku na počivališču pred Tolmezzom smo nadaljevali po povodju Taljamenta čez prelaz Maurio v povodje Piave. Tako smo prišli na zgodovinsko ozemlje Cadore v provinci Belluno. V tem delu je 22 občin katerih imena vključujejo “di Cadore”. Tudi pokrajinski jezik je kadorska ladinščina in so vsi krajevni napisi dvojezični. Skozi 10 občin “di Cadore” smo se po lepi gorski cesti pripeljali na prelaz Cibiana (1536m). Tu smo se poslovili od 4 pohodnikov, ki so se odločili za lažjo varianto pristopa na Monte Rite.
Po lepo nadelani in dobro označeni poti smo se kljub oznaki “chiusso per frana” povzpeli do koče pod vrhom Monte Rite na višino 2160m. Počitek in okrepčilo iz nahrbtnika sta vrnila moč za vzpon do muzeja Rheinholda Messnerja in na vrh Monte Rite (2183m). Ogled muzeja, še posebej pa razgled na najvišje vrhove Dolomitov (Antelao, Pelmo, Civetta, Marmolada), so bila nagrada za vztrajnost in nepopustljivost vseh udeležancev pohoda.
Spust po cesti s sedmimi ovinki je bil namenjen druženju in izmenjavi novic od vsepovsod. Izvrstna šoferja Dražen in Jože sta že spočita čakala pri vozilih na sedlu za prevoz vandrovcev na 200 kilometrski relaciji Cibiana-Jesenice.
Žeja in domotožje sta bila res huda, da smo kar brez vmesnega postanka po štirih urah pristali na klopeh pri Aljažu. Končno so bile pred nam blagodejne pene in vonj po hmelju. Vse težave ob zgodnjem vstajanju, dolgi vožnji, naporni hoji so bile v trenutku pozabljene.
Ostali so le spomini na lep dan s prijatelji v naravi.
Napisal: Janez Komel Slikal: Marko Rolc in Luka Vujičić