Ob 6 uri smo že vsi sedeli v bohinjskem vlaku za Most na Soči. Ker je bilo dovolj prostora, smo se razkomotili kar po treh vagonih, čeprav nas je bilo samo 49. Posamezniki se že dolgo let niso peljali z vlakom, zato so uživali v udobju in skozi okno občudovali mimo bežečo pokrajino. Kljub zgodnji uri ni bil nihče zaspan. V dobri uri vožnje smo si izmenjali najnovejše novice.
Janez je bil prijazen do nas in je organiziral prevoz s kombijem in avtobusom do planine Stador. Prihranil nam je kar nekaj ur hoje. Vodiči na čelu so zgrešili že prvo markacijo in ubrali takoj na začetku napačno pot. Janez je popravil napako in zato prišel iz zadnjega mesta na prvo mesto, vodiči na čelu pa so postali zadnji. Klanec proti vrhu nam je pobral nekaj moči, a vsi smo bili zmagovalci. Na vrhu se nam je pridružila tudi Tonetova skupina, ki se je odločila za pot po grebenu hriba od planine Lom.
Na vrhu smo se razgledali po gorah in gričkih v okolici. Čudovit pogled po bohinjskih gorah, Poreznu, Trnovski planoti, … Ob lepem vremenu je vredno priti na vrh samo zaradi razgleda. Mi smo si privoščili še več: vpijali smo pomladne sončne žarke in lenarili v travi. Tudi zmago jeseniških hokejistov smo proslavili in s tem tudi osvojitev naslova državnih prvakov. Bilo nam je tako lepo na vrhu, da bi tam ostali do večera. A komanda mora biti. Odpravili smo se nazaj proti avtobusu na planini Stador in od tam na železniško postajo Most na Soči. Šoferja smo pregovorili, da nas ni odložil v Mostu na Soči, od koder bi morali pešačiti še pol ure. Čas smo raje porabili za užitke ob pijači v gostilni pri Štefanu.
Na vlaku nas je sprejel Kos Tone, ki se je vračal s kolesarjenja.
Domov smo se vrnili dovolj zgodaj, da so pridni lahko opravili še kako delo na vrtu.
Napisal: Stane Arh Slikal: Luka Vujičić in Stane Arh