Ker me čez dve leti čaka najlepše obdobje življenja ko bom začel uživati sadove minulega dela sem si dejal, da bi bilo dobro, da se na to obdobje pripravim kar se da temeljito. Recimo, članstvo v kakem društvu. Takem, ki mi je blizu. Saj veste! Hribi, narava, zdrav in čist zrak. Ampak takega v Ljubljani ni, so pa na gorenjskem. Predsednik društva upokojencev Jesenice, Boris Bregant mi je predlagal članstvo v Jeseniškem »penzjonferajnu« in hkrati omenil, da zadnji teden septembra odhaja z ženo Anjo v Terme Strunjan in predlagal, če se mu z ženo pridruživa na enotedenskem oddihu. Da ne boste mislili, da predsednik vsakega novopristopnika povabi na počitnice. O, to pa ne! Prijatelji smo že vrsto let.
Pa smo šli! Magnifico v svoji skladbi iz Ljubljane v Portorož, mi pa štiri kilometre bliže v Strunjan, ki je, roko na srce, bolj poln rož kot pa mondeni »Portorose«. Nastanili smo se v hotelu Laguna v prostornih apartmajih sredi borovega gozdička. Rajsko, vam povem. O, kako se motite če mislite, da bom zdaj našteval kako svetovljanski je Strunjan. Ni! Čisto domač, slovenski je ta solinarski kraj, ki je že četrt stoletja tudi krajinski park. Plaža je ena najlepših kar sem jih videl in videl sem jih precej. Soline in mandrač urejajo, pešpoti pa nudijo čudovite sprehode in sol, ki z jodom izpareva v ozračje blagodejno deluje na dihalne poti. Dolina v kateri se nahajajo hotelski objekti se imenuje Borgola in tu se nahajajo tudi terme Krka d.d., ki so nas teden dni razvajale z udobno namestitvijo in kulinaričnimi specialitetami. Od žgancev do lignjev in makaronov do praženega krompirja. Nič čudnega, da smo kar takoj začeli kipeti od energije in dobrega počutja. Boris je vsak dan – vsaj dvakrat – odkrival nove pol prehodne poti, ko je iskal primerne sprehajalne poti za Lara, zlatega prinašalca, in po njegovi zaslugi sem spoznal vse skrivne poti, tako da bi mirne duše lahko postal turistični vodnik po parku, čeprav mi dlje kot do vrha hriba in bližnje oštarije ni uspelo priti.
Vsako dopoldne v termalnem bazenu zdravilišča pripravijo za goste skupinsko hidroterapijo, ki smo jo vsi pridno obiskovali razen moje žene, ki ji zaradi bolezni taki obiski niso priporočljivi, zato pa je na prostranem balkonu pod baldahinom ob prižgani cigareti prakticirala Prana jogo. Priznam da so predkloni, odkloni, zgibi in podobne nevarnosti za sklepe v vodi tako lahkotni kot pred tridesetimi, štiridesetimi leti na suhem. Ko brhke maserke obdelajo še prisotno mišičje, pa se človek zares počuti kot mladenič, a ko vstaneš z masažne mize in se zazreš v veliko ogledalo spoznaš kruto resnico. Nič ni tako kot je videti in čutiti. Je pa blagodejno.
Najbrž moram le povedati kaj takega, kar je (vsaj name) naredilo nepozaben vtis. Prav! Hrana in spanje. No, šalim se.
Proti vrhu vzpetine nad rtom, ki je visok približno toliko kot najvišja gora na Nizozemskem, se pne kar nekaj poti, a le ena je asfaltirana in ob njej se dobrih deset minut hoda od hotela nahaja mala, a prelepa cerkev Marijinega prikazovanja, pomemben cilj številnih romarjev iz celotne Istre in vseh gostov od Kopra do Pirana. Malo višje, dobrih sto metrov nad cerkvijo, pa na robu klifa naletimo na visok, kamnit križ. Izročilo pravi, da ta priča o čudežu, ki se je zgodil pred več kot petsto leti na dan 15. avgusta. Takrat naj bi se v viharju, ki je grozil ladjam v zalivu, na vrhu strunjanskega hriba prikazala Marija. Morje se je v trenutku umirilo in ladjevje s posadkami je bilo rešeno. V spomin na dogodek so domačini postavili križ, ljudje pa še danes pravijo, da so okrog križa sledovi kamnitih stopinj in solza, ki jih je izjokala Marija, da bi rešila mornarje, le dobro je potrebno upreti pogled v skalnata tla.
Tam kjer stoji križ se razprostre izjemen pogled na del Trsta, ob lepem vremenu pa tudi na Julijce in Dolomite. No, sam sem v daljavi uzrl le Gradež in Lignano, (Sabbia d,oro) del Trsta in seveda Piransko cerkev in Punto, povsem v ozadju pa še Savudrijski rt.
Teden je hitro minil. Škoda le, da se je sonce sramežljivo skrilo, Mariji pa je bilo zaradi tega bržčas tako hudo, da je kar nekaj dni prejokala in so njene solze napolnile številne udrtine v nepredvidljive luže in male hudourne potočke.
Tako! Moje prvo poročilo in obljuba predsedniku Borisu, da o oddihu pripravim kratek zapis je izpolnjena. Upam, da bo še več podobnih priložnosti, da se navadim na vas, vi pa na novega, ljubljanskega člana. Saj veste! Danes je treba gledat na vsak evro. Članarina v Ljubljani je, pravijo, dvajset evrov, na Jesenicah pa le deset…
Napisal in slikal: Črt Kanoni