• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 29. aprila 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 6. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 6. maja 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 8. maja 2024Ljubljana
    • 13. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 20. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 20. maja 2024 17:00Polona Avsenak: potovalni kolaž – potopisno predavanje.
    • 21. maja 2024 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    AEC v1.0.4

Pohod: Amariano, 24. 7. 2014

Na pohodu na Kremžarico je spotoma dozorela ideja za osvajanje Amariane – hišne gore Tolmezza (Tolmeča) v Furlaniji.

V četrtek zjutraj se nas je zbralo 9 vandrovcev (3 punce in 6 fantov).  Milan, ki se je “ponudil” za šoferja kombija, je zapovedal odhod ob 4,45 uri z Hrušice. Res malo zgodaj, a nam ni bilo žal. Vožnja do vasice Amaro je hitro minila, nato je Milan s spretnim sukanjem  volana poskrbel, da smo bili še pred 7. uro na štartnem mestu na sedlu Croce di Forca – 1058 m visoko. Janez A. je doma že preštudiral celotno pot, zato je s parkirišča hitro usmeril kolono na stezo s smerokazom “Monte Amariana  2,30 ure”.

Lepo nadelana steza se je v serpentinah vzpenjala čez gozd in travnike v skalnate stene slikovite, piramidaste Amariane. Celotno pot nas je obdajal botanični vrt raznovrstnega travniškega in planinskega cvetja , vse do vstopa v skalnati del vzpona, kjer so nas pričakale planike in jeklenica. Zaradi varnosti pred padajočim kamenjem smo se zaščitili s čeladami. Brez težav smo dosegli vrh Amariane na 1905 m . Tu  nas je pričkal kip Madone, ki je ponoči osvetljen in viden daleč po Furlaniji. Za vzpon smo potrebovali manj časa od načrtovanih 2,30 ure. Že med vzponom smo uživali v razgledu po Furlaniji in okoliških gorskih verigah. Na vrhu nas je očarala panorama 360° naokoli po vseh znanih in nepoznanih gorah.

Koprenasta oblačnost nas je varovala pred sončnimi žarki in pretirano vročino, ki je tako značilna za to goro v tem času. To dokazuje tudi vpisna knjiga, saj smo bili edini pristopniki v tem tednu.

Med spustom je bilo treba hoditi še bolj previdno kot pri vzponu. Steza je bila zaradi bujne trave in cvetja komaj vidna. Nekaj zdrsov se je srečno končalo in ob 11,30 uri smo bili že zbrani pri kombiju.

Spet smo se zaupali Milanovi spretnosti in po dveh urah vožnje že zasedli položaje pri Aljažu, kjer nam je Danica hitro postregla z naročeno pijačo.

Običajna analiza pohoda je pokazala, da smo po zaslugi idealnega vremena, pogumnih vandrovk (Irena, Mimi, Tatjana) in spretnega Milana , uresničili željo po osvojitvi znamenite Amariane.

 

Napisal: Janez Komel               Slikal: Mirko Klinar