Avla železniške postaje Jesenice je bila v četrtek zjutraj nabita s pohodniki Vandrovci. Njihovi glasni pogovori so se zlivali pod stropom v enakomerno žlobodranje, ki se je odbito vračalo nazaj kot brenčanje os pred napadom. Naš Janez je v rdeči kapici vlakovnega odpravnika urejal še zadnje formalnosti pred odhodom vlaka. Da, na pohod smo se odpravili z vlakom in ne z avtobusom. Tako, za spremembo. Naj tudi železnica zasluži z našimi pohodi.
Vožnja do Mosta na Soči je minila hitro in brez presenečenj. Presenečenje je čakalo na železniški postaji v obliki avtobusa. Popeljal nas je na preval Poljance ter nam prihranil kar celo uro neprijetne hoje po asfaltu. Dobre pol ure hoje navkreber smo rabili za prihod k cerkvici na Mengorah. Ob poti smo si ogledali ostanke artilerijskih položajev, skladišča in zaščitne rove. Na vrhu smo se podprli s hrano iz nahrbtnikov in uživali v razgledu po okoliških vrhovih.
“Mengore so poznane po romarski poti k Marijini cerkvici, še bolj pa kot del fronte v prvi svetovni vojni, “ nam je razložil domači vodič Rudi. Rudi je doma v Žabčah pri Tolminu in je že 15 let vodja pohodnikov pri PD Tolmin in DU Tolmin. “ Mengore so bile pomemben element v frontni liniji avstroogrske vojske v okviru tako imenovanega tolminskega mostišča. Nahajajo se ravno nasproti Kolovrata, na katerem so se nekoč utrdili italijanski vojaki.” Veliko nam je povedal o Poti miru in o zgodovini okoliških krajev kar med potjo.
Pot smo nadaljevali na sosednji vrh Bučenico. Na razgledni točki nad Tolminom nam je Rudi razkazal vse pomembnejše vrhove in naselja, ki smo jih lahko videli pred nami. Po osvežujočem počitku smo nadaljevali pot s spustom v vas Modrejce, kjer smo občudovali krajinsko arhitekturo in se na vaškem pokopališču poklonili padlim vojakom v prvi svetovni vojni.
Pot nas je peljala ob akumulacijskem jezeru na Soči. V Mostu na Soči smo si ogledali notranjost cerkve sv. Lucije s slikami Toneta Kralja.
Prijetno utrujeni smo posedli v gostilni pri Štefanu in opravili tradicionalno analizo pohoda. Še pravočasno smo se usmerili k železniški postaji. Po dobri uri vožnje z vlakom smo se poslavljali z znanim pozdravom “se vidimo na naslednjem pohodu”.
Vreme je bilo jasno, suho in toplo, kot da bi se hotelo opravičiti za neprijetnosti , ki smo jih imeli pred tremi tedni zaradi dežja in smo morali pohod odpovedati.
Napisal: Janez Komel Dopolnil in slikal: Stane Arh