Po trdovratnih pogajanjih z onimi zgoraj smo uspeli doseči dogovor, da na dan pohoda ne bo deževalo in da nam obljubljajo celo jasno nebo. Dogovor so sicer izpolnili, a ne tako, kot smo mi razumeli. Pred pohodom je ponoči močno deževalo, da je bila zemlja razmočena in tla spolzka. Nebo je bilo jasno, a nad 3000 m, po dolinah pa se je vlekla megla, ki jo je sonce uspelo odpraviti šele po 12 uri. Tako je pohod potekal v hladnem, meglenem vremenu in z veliko previdnostjo pred zdrsom na mokrih tleh. Tudi za lepe razglede smo bili prikrajšani.
Boljši pohodniki so v prvi skupini pohiteli do Ciprnika. Bili so res hitri in so prišli na vrh skoraj v istem času, kot je prišla druga skupina na Vitranc. Prav zaradi njihove hitrosti je avtobus pri odhodu najprej pobral njih v Planici in šele nato ostale v Kranjski Gori. Pot z Jasne na Vitranc ni zahtevna in je zelo lep izlet, ki ga priporočam tudi ostalim. Občasno se sicer pot strmo dviga, a nikoli ne pretirava z vzponom. Razgledi na Kranjsko Goro morajo biti čudoviti.
Obe skupini sta hodili v strjeni koloni, kar se le redko zgodi med Vandrovci, čeprav si to želimo doseči. Razlog je preprost in ga ne uganete. Vsakdo se je bal, da bi v megli zašel na napačno pot. Zato so pridno vsi hodili za vodičem in niso prehitevali. Strjena skupina je omogočala nekaterim hitrejšim, da so imeli čas še obirati in jesti sproti brusnice, ki so vabile s svojo rdečo lepoto in prijetnim okusom.
Na vrhu Vitranca smo bili okoli poldneva, ravno, ko je sonce začelo prodirati skozi meglo in jo je kmalu tudi pregnalo. Pač po dogovoru. Vrh Vitranca je daleč od slovesa, ki ga je nekoč užival. Vse propada, dom in žičnica. Smučišče je že obraslo mlado grmičevje in drevje. Ob vikendih je odprta samo lesena koča Mojca, ki nudi zasilno zatočišče popotnikom.
Pot navzdol proti smučišču je bila spolzka in strma. Slabo je vzdrževana in preveč strmo speljana. Poleg tega so dan preje po njej spravljali še živino v dolino. Le z veliko sreče in veliko previdnostjo smo prišli brez padcev do žičnice. Nihče se ni odločil, da bi se v dolino popeljal z žičnico, ki je vozila kolesarje in sankače navzgor. S peš hojo je vsak prihranil 5 EUR. Marina in Stane pa sta odstopala od povprečja in sta si privoščila adrenalinsko izkušnjo za 5 EUR in se v dolino spustila s sankami. Ker je bilo za oba prvič, sta veliko zavirala, a sta kljub temu bila v dolini veliko pred ostalimi. Imela sta dovolj časa za uživaško pitje kave in piva.
Analiza pohoda je bila na Dovjem Pr Aljaž, kjer imamo že kar abonma in nas zato pričakata kar dve kelnarici, da smo hitreje postreženi. Ker vesta, da smo pivopivci, pripravita tudi že kozarce z točenim pivom in tudi nekaj kavic. Lepo je imeti prijatelje, še posebno, če so to kelnarice.
Napisal: Stane Arh Slikal: Luka Vujičić, Stane Arh