Skoraj vsi v avtobusu so rešili zastavljeno uganko, da bomo martinovali v Beli Krajini, razen dveh, ki sta izbrala deželo Nevem. Žreb je odločil, kdo prejme skromno darilce, 10 € popusta pri naslednjem izletu. Oba nagrajenca sta imela še čast, da sta prva zaplesala na martinovanju.
V Metliki nas je sprejela prijazna lokalna turistična vodnica Milena Pavlovič, ki je pripravila program izleta in bila z nami do odhoda domov v poznih nočnih urah.
Naši izleti so vedno tudi poučni. Čeprav smo si nabrali že veliko znanja, smo še vedno mladostno radovedni. Ogledali smo si metliški grad, kjer smo se seznanili z zgodovino Bele Krajine, njeno kulturo in z različnimi dejavnostmi Belokranjcev – Bela Krajina. Obiskali smo tudi Galerijo Kambič. Za obisk Slovenskega gasilskega muzeja je zmanjkalo časa.
V vasi Radovica so nas takoj napotili k pouku o Beli Krajini v osnovno šolo Bistra buča. Strogi učitelj Jože Matekovič nam je hitro dokazal, da o Beli Krajini nič ne vemo in da smo popolnoma pozabili, kako se moramo obnašati v šoli. Naši obupni poskusi, da bi ugodili zahtevam učitelja, so se vedno izjalovili in sledil je gromki smeh ostalih sošolcev. Še dobro, da nas učitelj ni poslal klečat na koruzo zaradi neubogljivosti. Verjetno bi nekateri ostali kar v kotu na koruzi, ker bi nam odpovedale noge in brez pomoči ne bi mogli vstati. Je pa kaznoval naš smeh in nemir med poukom s slabimi ocenami iz vedenja, tudi z nezadostno oceno. Tudi ocene znanja so bile slabe, saj skoraj nismo odgovorili pravilno. Smo pa se imeli pri pouku imenitno fajn in smo se veliko presmejali.
V vasi je še tudi druga osnovna šola Brihtna glava, ki slovi po svoji odličnosti, a nam je bilo dovolj izobraževanja. Raje smo se, po ogledu hiše s starinsko opremo, odpravili v bližnjo izletniško kmetijo Bajuk. Lačnim želodcem je prijala odlična hrana, ki jo je sama pripravila gospodarjeva žena.
Po prvih taktih harmonikarja Andreja Bajuka se je plesišče začelo polniti s plesalci. Kmalu je bilo plesišče premajhno. Plesalo se je, kjer je bilo le kaj prostora. Med pavzo je Andrej izginil in se pojavil kot škof. Do solz smo se nasmejali njegovim vragolijam pri krstu mladega vina. Bil je odličen. Odlično je bilo tudi vino v ke leti, , kamor nas je gospodar peljal na pokušino.
Po krstu vina se je pilo in plesalo. Andrej je igral na harmoniko in na sintisajzer vse živo, poleg tega je še pel. Tudi mi smo peli. Nikomur se ni mudilo domov in bili bi do jutra, če ne bi s seboj pripeljali še nekaj pametnih ljudi, ki vedo, kdaj se mora končati.
V avtobusu so nekateri poskušali nadaljevati s petjem in z žurom, a utrujenost je bila pri večini močnejša od želje po zabavi. Pa, saj smo se zabavali cel dan in to navkljub slabemu in deževnemu vremenu.
Napisal: Stane Arh Slikal: Jože Tigeli in Stane Arh