Decemberski ogled novoletno okrašenih mest in sejmov je že tradicionalen. Letos smo si ogledali smučarska središča na severozahodu Avstrije: Wagrain, Sankt-Johann im Pongau, skakalnico v Bischoshofnu, Radstat in znani Schladming. Na vseh smučiščih so pogrešali sneg. Le tu in tam so uspeli zasnežiti z umetnim snegom ozek pas proge in še ta je moral biti visoko v gorah. Žičničarji so se trudili, da bi odprli smučarsko sezono, a jim je nagajalo vreme. Visoke temperature v dolinah niso dovoljevale zasneževanja. Kar je padlo naravnega snega se je že davno stopil, zato se je pokrajina razkazovala v svojih jesenskih barvah.
Morda je prav pomanjkanje snega bilo vzrok, da smučarski kraji še niso bili praznično okrašeni. Zdeli so se mi kot zaspane lepotice v svežem jutru, še neurejene in neokrašene s svojim lišpom. A kljub temu so bili kraji lepi, ogled zanimiv. Vseskozi smo ugotavljali, da imamo pri nas veliko naravnih lepot, ki so primerljivi z avstrijskimi, a jih ne znamo reklamirati, še manj tržiti. Naša smučarska središča vse bolj zaostajajo za avstrijskimi in če se bo tako nadaljevalo, bodo naša smučišča kmalu zaprli, ker bodo naši smučarji smučali raje v tujini. Kako skromna se nam je zdela skakalnica v Bischoshofnu napram naši Planici. Vzpodbudno je, da Planico posodabljamo. Toda, ali jo bomo znali tržiti, da nam bo povrnila vložena sredstva. Ali bomo prepričali turistične agencije, da bodo pripeljali svoje turiste na ogled naše planiške velikanke?
Schladming smo primerjali s Kranjsko Goro. Po velikosti sta enaki. Po urejenosti, prijaznosti in lepoti se nam je zdela Kranjska Gora veliko lepša. Vendar znajo Avstrijci veliko bolje tržiti in reklamirati svoj kraj, tako da je svetovno poznan. Veliko tudi vlagajo in se združijo pri doseganju skupnih ciljev. Kaj pa mi?
Napisal in slikal: Stane Arh