Odločnost je vedno nagrajena. Kljub slabi vremenski napovedi in obilni snežni odeji, ki so jo prikazovale spletne kamere na Koradi, smo se odločili, da izpeljemo pohod. Vandrovci smo preživeli že marsikatero neugodno vremensko preizkušnjo, sneg pa za nas Gorenjce ne predstavlja ovire. Preventivno smo se oborožili z gamašami, rezervno toplo obleko in s hrano. Nič od tega nismo potrebovali. Tudi hrane ne, saj je bila na našo srečo koča odprta zgolj slučajno. Oskrbnik jo je pripravljal za poletne dni in je bil toliko prijazen, da nas je postregel izven obratovalnega časa.
Jeseniško dolino smo zapustili zabasano s temnimi oblaki, se vozili skozi meglo.V Ajdovščini nas je že pozdravilo sonce, ki nas je spremljalo vso pot, celo domov do domačih Jesenic, v katerih še vedno domuje zima. Tudi snega je bilo bolj za vzorec, ker sta ga toplo vreme in topel dež zadnjih dveh dni že požrla.
Nekoliko nad Vrhovljami smo izstopili. 44 Vandrovcev. Devet jih je odpovedalo, ker so žal zboleli. Zadišalo je po pomladi. Iz s soncem obsijane zemlje se je kadilo in izparine so dražile nosne sluznice z raznimi vonjavami. Spomladanski podlesek je odpiral svoje vijolične cvetove. Ob cesti je drvar pripravljal drva za naslednjo zimo. Prijazno nas je pozdravil in izmenjali smo nekaj misli. Pot do vrha je bila enostavna, skoraj položna. Občasno smo zagazili čez snežne zaplate, da smo očistili čevlje blata. Na vrhu nas je pozdravila burja s svojo mrzlo sapo in nas prisilila, da smo se dobro zavili v oblačila in si nadeli kape. Razgled je bil z vrha čudovit. Videlo se je daleč do Julijskih Alp in celo Dolomitov. Na jugu je morje odsevalo sonce, kot da bi v njem plavalo.
Prijazen oskrbnik koče nam je slikovito in na kratko opisal zgodovino tamkajšnjih krajev. Poskrbel je tudi za žejo in našo lakoto. Sonce nas je božalo s svojimi toplimi žarki, ko smo sedeli na klopcah. Bilo je prekrasno, da naj bi dolgo trajalo. S težavo smo pregovorili Janeza, da nam je podaljšal nebesa na Koradi za 15 minut. Ker je bilo tako lepo, je morala biti tudi skupinska slika lepa: z ozadjem zasneženih gora.
Zaradi varne hoje in trdne opore nog smo navzdol šli raje po cesti. Pohodne poti so bile še mokre in mastne od blata, zato je obstajala možnost zdrsa. Ob klepetu je čas hitro mineval in kar prehitro smo prišli do avtobusa. Še zadnji pogled na prelepa Goriška Brda pod nami in na urejene vinograde. V avtobusu smo šele opazili, da smo vsi zagoreli v obraz. Ja, tako močno je že sonce konec februarja.
Postanek na turistični kmetiji Hudičevec nam je dal novih moči do naslednjega pohoda. Dogovorili smo se, da gremo namesto v Bohinj na pohod na Zasavsko Sveto Goro. Zaradi slabega vremena je pohod na njo že dvakrat odpadel. Tretjič mora biti lepo vreme.
apisal in slikal: Stane Arh
Pripis: prijav za pohod na Zasavsko Sveto Goro je že za en avtobus. Če se pravočasno prijavite, bomo lahko organizirali dodatni prevoz.