Tokrat smo se odločili za pohod po nam še nepoznanem področju narodnega parka Nockberge na avstrijskem Koroškem, oziroma točneje na deželni tromeji Koroške, Štajerske in Salzburga. Smolej Pavel nas je na potopisnih predavanjih v Domu društva že seznanil z lepotami pokrajine, zato smo si jo želeli tudi ogledati na lastne oči.
Zaspanci so morali zgodaj vstati, saj je šofer Robi že pred 6.uro pobiral VANDROVCE od Lipc do Hrušice. Nihče od prijavljenih ni zamudil avtobusa in te enkratne priložnosti. Vožnja skozi karavanški predor in naprej mimo Beljaka po dolini do Radenthein-a ter skozi Bad Kleinkircheim do Reichenau-a je hitro minila. Pri mitnici na Nockalmstrasse je bilo potnikom šele jasno zakaj je Janez organiziral tako zgoden odhod: prihranek pri cestnini 3,20 EUR/osebo je bilo lepo poplačilo za rano uro.
Na sedlu Glockenhuette (2024m) smo bili hitro pripravljeni za pohod na prvi cilj 2331m visoki Klomnock. Uspešno smo obvladali višino in krave na poti. Svizci ob poti so nam s svojim žvižganjem sporočali dobrodošlico. Hitro smo ugotovili, da so informacijske table natančne in po 1 uri vzpona so se najbolj zagnani že predajali jutranjim sončnim žarkom. Razgled so motile meglice, ki so se podile po okoliških vrhovih. Prikrajšani smo bili za pogled v daljavo. Le občasno se je odprlo obzorje proti Hochalmspitze in Ankoglu. Žal naših Julijcev in Karavank skozi meglo nismo uspeli zagledati.
Po zboru pri križu na Klomnocku smo se odpravili na pol ure oddaljeni 2226 m visoki Mallnock. Od tu je možen spust v St.Oswald ali po severnem pobočju obeh osvojenih vrhov nazaj na sedlo Glockenhuette. Izbrali smo drugo varianto, kjer nas je Robi pričakal z avtobusom. Po ogledu znamenitosti, še posebej zvona želja, in po potešitvi lakote in žeje, smo se odpeljali po gorski cesti v smeri Innerkremsa. Ustavili smo se še na sedlu Eisentalhoehe na višini 2014 m, kar je najvišja točka alpske ceste. Razgled po vrhovih Nockbergov, katerih imena se skoraj obvezno končujejo na – nock, je res enkraten. Pred zaključkom popotovanja po alpski cesti smo se ustavili še na Nockalmhof-u, kjer je križišče številnih pohodnih poti in informacijski center o zgodovini rudarjenja v okolici Innerkremsa. Posebnost je tudi razstava netopirjev.
Marina je še opravila svoje blagajniško poslanstvo in lahko smo se predali dremežu. Robi nas je uspešno pripeljal mimo izhodne mitnice po dolini Kremsa na avtocesto. Tudi okvara klimatske naprave, ki je povzročila dvig temperature na avtobusu, nam ni mogla preprečiti zadovoljstva po opravljenem prijetnem in zanimivem pohodu.
Napisal: Janez Komel Slikal: Luka Vujičić