Po natanko enomesečnem premoru smo se VANDROVCI ponovno odpravili na pohod. Tokrat smo si izbrali za cilj Donačko goro, ki je lani odpadla zaradi slabega vremena. Vseh 46 udeležencev se je do Šenčurja srečno vkrcalo na Vandrovčev avtobus, ki ga je vozil sam lastnik Josip. Že tradicionalni postanek na Trojanah nam je pregnal jutranji dremež. Nadaljevanje vožnje skozi Šentjur, Poljčane ter mimo Rogaške Slatine je minilo v pripravah na zahteven pohod.
Pot s prelaza Vrhe po vzhodni strani Donačke gore naj bi po informacijah bila dobro označena, a smo se še pred prvim resnim vzponom morali preleviti v stezosledce. Zmanjkalo je markacij, zato smo zašli. Vodja Janez je pravi vodja in nas je usmeril kmalu na pravo označeno pot. Sicer široka pot je strmo vodila proti vrhu. Da domačini ne pravijo zastonj Donački gori tudi štajerski Materhorn, smo ugotovili pod steno tik pod vzhodnim vrhom, ki je le za 1 m nižji od zahodnega. Ob zajli je bilo potrebno preplezati skoraj 10 m višinske razlike, spodaj pa še prepad. Brez pomoči Mirka in ostalih dobrih mož bi nekaterim upadel pogum in lastna samozavest, da zmorejo preplezati to zahtevno steno. Vsi smo srečno priplezali na vrh. Na vrhu Donačke gore stoji kamniti križ, na mestu, kjer je bil v času Rimljanov tempelj sonca. Kasneje so postavili tam leseno cerkvico svetega Donata. Po njemu je gora dobila ime. Cerkvica je pogorela v začetku 18. stoletja in leta 1934 so postavili namesto nje betonski križ. Križ je bil leta 1952 razstreljen in so ga obnovili šele leta 1992.
Spust na zahodno stran proti Rudijevemu domu je bil prava šala glede na vzpon. Med potjo smo uživali v pogledu na stoletne bukve, ki pripadajo zaščitenemu pragozdu. Drevesa ne sekajo, umirajo po naravni poti. Spominska plošča ob poti nam je razložila, zakaj hodimo navzdol kot turisti. Pred 160 leti je dr. Ernest Froelich nadelal prvo označeno planinsko pot na Donačko goro za goste zdravilišča v Rogaški Slatini.
Po 40 minutah spusta smo bili tudi najpočasnejši že v jedilnici za mizo v toplem Rudijevem domu. Oskrbnica Mateja je s kolegico poskrbela, da so nam jota, ričet in gobova juha z ajdovimi žganci dobro teknili. Odlično kuhata.
Šofer Josip nas je pričakal z avtobusom pred vrati doma in nam prihranil pot do Rogatca, to je za eno uro hoje po asfaltu. Da res dobro obvlada vožnjo po ovinkasti in ozki cesti, smo se prepričali s pogledi v globino na levi in desni strani avtobusa. Na koncu ovinkaste poti smo šoferju spontano zaploskali v pohvalo. Naprej so se dogodki vrstili rutinsko: Janez nas je seznanil z načrtovanimi dogajanji v Društvu upokojencev Jesenice in pobral prijave za naslednji pohod na Kucelj v primorskem pogorju Čavna.
Janez nas je opozoril, da je bil tokratni pohod jubilejni, že dvestoti pohod, ki ga je organiziral od začetka do konca za Društvo upokojencev Jesenice. On sam je manjkal le na šestih.
Napisal: Janez Komel Slikal: Luka Vujičič, Stane Arh
