Obetavna vremenska napoved se ni uresničila za Pohorje. Sonce je ogrevalo vso Slovenijo, le na Pohorju se skozi meglo ni prebil niti en sončni žarek. Temperatura zraka je bila okoli nič in na gladini luž so se svetlikali kristali ledu. Na roke smo si natikali rokavice in se zavijali v bunde. Razgledni stolp je zavijal beli pajčolan, tako da smo lahko opazovali le vrhove bližnjih smrek. Pršelo je in vodni biseri so se nabirali na naših laseh in travnih bilkah. Pot je bila razmočena od nočnega deževja in mastna od mokre zemlje. Zdrs je bil zelo verjeten, zato smo povečali previdnost.
Zaradi plazu, ki je odnesel del ceste, ni bil možen prehod avtobusa do zastavljenega cilja. Vodja Janez se ni ustrašil in je hitro našel nadomestno rešitev za Osankarico: Lovrenška jezera.
In ker ima hudič vedno mlade, se je poleg vsega v prostranih pohorskih gozdovih izgubil še Luka. Zapeljale so ga lepe in mlade gobice. Za njegovo ljubezen in strast Vandrovci niso imeli razumevanja in je kar nenadoma ostal sam sredi smrek. Obupan je hitro poklical svojo najboljšo polovico po telefonu. A na Pohorju so zveze slabe in sta se le težko sporazumevala. Napotki so mu pomagali, da je prišel do asfaltne ceste, a se je usmeril v nasprotno smer, proč od našega avtobusa. Uspel je priti do učnega centra Petre Majdič. Žal, še ni bilo snega, da bi lahko tekel na smučeh za rekreacijo, pa tudi ljudi ni bilo, ki bi mu pokazali pravo smer. Še dobro, da smo morali spremeniti naš cilj in smo se zapeljali kar z avtobusom iskat našega Luko. Postal je “Srečni Luka” brž,ko nas je zagledal.
Za opravljeno pot do Lovrenških jezer in naprej do Pesk smo bili nagrajeni z izvrstnim kosilom: pohorski lonec ali ajdovi žganci z gobovo omako in borovničevim štrudlom. Polni želodci so terjali počitek, Lenobno smo se predali spanju v avtobusu. Mirni spanec je motil le Stane s prodajo kart za komedijo Čaj za dve. Nalašč ni nihče hotel kupiti niti ene karte.
Napisal: Stane Arh Slikali: Mavsar Jožica, Luka Vujičić, Stane Arh
