• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 9. novembra 2024Levstikova pot od Litije do Čateža
    • 11. novembra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 12. novembra 2024 9:00Digitalni tečaj s Simbiozo
    • 13. novembra 2024Martinovanje
    • 18. novembra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 18. novembra 2024 17:00Pavel Smolej: Slovenske gore, potopisno predavanje.
    • 25. novembra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 2. decembra 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    AEC v1.0.4

189. pohod: Jablanca (500 m) – Bohor (896 m), Javornik) (1023 m), 25.4. 2013

Danes začenjamo prispevek s čudovitim poročilom Danijele Jensterle. Kliknite na : 14-13-BOHOR_l Danijela Jensterle , počakajte, da se vam naloži in odprite naloženo datoteko.

Tokrat se je začelo obetavno. Pomladno jutro nas je pozdravilo že ob odhodu. Ko smo v Radovljici napolnili avtobus do zadnjega sedeža se je uradno začel pohod na Bohor, najvišji vrh v Spodnjem Posavju in Kozjanskem. Po jutranjem pozdravu vsem VANDROVCEM, šoferju Darkotu in štirim novim “brucom”, je vodja Janez na kratko napovedal maršruto. Zakaj ni bilo običajnega jutranjega dremeža so razkrile poznavalke astrologije. Ta dan je bil lunin ščip. Vendar tekom dneva ni povzročal pri Vandrovcih opaznih motenj ali nenavadnih reakcij.

Po postanku na počivališču Starine  je vodja razkril svoj navdih pri odločitvi za pohod na Bohor. Vse je bilo povezano z vstajo, ki je zadnje čase spet pogosto uprabljan izraz. Uvod v opis ture je začel s predvajanjem skladbe “Bohor je ustal”. Pesem je nastala med NOB v spomin na borbe Kozjanskega odreda na območju Bohorja . Pesem je skomponiral in napisal besedilo Radovan Gobec. Pot na Bohor je označil za nenaporno in primerno za vse kategorije pohodnikov.

Po zaslugi spretnega šoferja smo pešpot začeli v zaselku Jablance na nadmorski višini 500 m. Že kmalu po začetnem vzponu so nas pričakale naravne ovire v obliki polomljenega drevja, še iz snegoloma. Vse glasnejše so bile zlobne pripombe o primernosti poti za vse kategorije.  Tečneže so pomirili šele lepi pomladni pejsaži ob poti in pogledi na Krško polje ter Gorjance v ozadju. Že po dobri uri smo tudi najpočasnejši prisopihali do koče na Bohorju. Sledil je predviden prvi počitek za okrepčilo in dogovor o nadaljnji poti. Čakala sta nas še dva cilja: zahtevnejši Veliki Javornik (1024m) je bil dosegljiv v 1 uri, lažji Veliki Koritnik (984m) pa v pol ure.

Razdelili smo se v dve grupi. Mirko je hitro odpeljal pohodnike na Veliki Javornik. Kako so stezosledci vodili in usmerjali pohodnike na Veliki Javornik nam ni točno znano, ker so se informacije med seboj razlikovale. Pomembno je, da so vsi dosegli cilj in se zadovoljni vrnili v kočo.

Vodja Janez je zbral le peščico kandidatov za Veliki Koritnik. Nismo iskali tistih, ki so se pri koči potuhnili in poskrili okoli koče. Privoščili smo jim, da uživajo v miru, da so izkoristili čas za martinčkanje in nabiranje zelišč.  Čemaž je že bogato pognal in z vonjem vabil uživalce te zelenjave. Pri iskanju naravne jarice – zaščitene rože, ki raste samo na Bohorju, smo bili manj uspešni. Je že odcvetela, pa vendar smo naredili nekaj posnetkov rastline za arhiv.

V času naše odsotnosti sta Renata in Mladen, ki skrbita za ugled koče, pripravila topli obrok. Z njim sta potolažila lačne želodce, da smo lažje pričakali tretjo uro, ko je vodja zapovedal odhod. Pot do avtobusa še nikoli ni bila tako enostavna. Dolga je bila le 100m.  Dobra asfaltirana cesta je speljana prav do koče na Bohorju.

Škoda je le , ker si nismo vzeli  čas še za ogled bohorskih slapov, ki zahtevajo samostojno turo z vodičem.

Na poti nazaj smo se že pripravili za naslenji pohod, ki naj bi bil na Veliko planino in zaploskali rojstno dnevnikom, ki so praznovali v aprilu.

Napisal: Janez Komel             Slikali: Mitja Šmid, Luka Vujičić, Marina Čemažar