Tudi letos smo zaključili kolesarsko sezono z izletom po Krasu. Udeležba je bila nad pričakovanji: kar 14 kolesarjev. Šestim kolesarjem z Jesenic se je na Blejski Dobravi priključilo še osem kolesarjev. Na vlaku smo komaj našli dovolj prostora za kolesa. Pogovori so bili tako zanimivi, da nismo imeli časa opazovati prelepo pokrajino ob Soči. Še dobro, da je bila Nova Gorica zadnja postaja, drugače bi nas vlak odpeljal naprej. Na železniški postaji smo bili atrakcija, ker vlak redko kdaj pripelje tako veliko skupino kolesarjev.
Nismo se ustavljali v bifeju na jutranji kavici. Pred železniško postajo smo se hitro razvrstili v kolono in odpeljali proti Mirnu. Po nekaj kilometrih vožnje, nekako na pol poti med Novo Gorico in Mirnom, je zadišalo po kavici in vsa kolona je zavila na dvorišče gostilne. Razkošno udobni stoli so nas sprejeli za četrt ure v goste.
Od Mirna do Cerja je dolg in strm klanec. Vsak se je sam spopadel z njim. Vsi smo ga premagali, nekateri hitreje, drugi počasneje. Do spomenika vojakom iz prve svetovne vojne se nismo zapeljali, ker smo ga obiskali že lani. Odpeljali smo se naprej proti Opatjemu selu in do Sela na Krasu. Ustavili smo se pri “Krčarju”, kjer smo imeli naročeno kosilo. Prijetno urejeni prostori s starinami so nam govorili, da se pri hiši trudijo biti odlični. Nekaj starih koles je viselo tudi izpod stropa. S kmečkim turizmom si služita kruh na Kras priženjeni Jeseničan in njegova žena Kraševka. Okusne hrane je bilo toliko, da smo se po kosilu vsi jezili na sebe, kako preveč smo se najedli. Božanski sir v olivnem olju, hrustljav sveže pečen kruh in štručke, domače klobase, jota in odlično doma pridelano vino, vse to nas je zapeljalo v greh, ki smo ga morali odslužiti s težavno vožnjo na kolesu. Zaradi napetih trebuhov smo trpeli skozi Brestovico in Gorjansko vse do Komna, kjer je bil načrtovan počitek. Še vedno poln želodec si ni želel pijače.
Počitek nam je prijal, zato smo ga raztegnili. Naprej je bila vožnja lažja, nekaj zaradi sprostitve v želodcu, več pa zaradi spustov po klancih navzdol. Škrbina, Temnica, Opatje selo, Vrtojba in Miren smo kar prevozili brez odmora. Pri spustu smo dosegli celo hitrost 52 km/h. Na železniško postajo v Novi Gorici smo prispeli kar dve uri pred odhodom vlaka. Posedli smo se za mize in naročali pijačo. Časa je bilo dovolj, zato smo popili tudi po dve veliki pivi in nadomestili vso z znojem izgubljeno tekočino.
Statistika: prevoženih 73 km, čas same vožnje 4 ure, povprečna hitrost med vožnjo 17,7 km/h, skupna višinska razlika 829 m navzgor in 829 m navzdol, največja hitrost 54 km/h.
Na vlaku smo zaploskali Hiti Dragu v zahvalo za odlično organizacijo izleta.
Pričakujemo, da bo še lepo vreme za kolesarjenje, zato bomo pripravili dodatno kak izlet. V torek, 1. 10. 2013 bo izlet v Trbiž, če bo le lepo vreme. Berite spletne strani in se nam pridružite pri kolesarjenju.
Napisal in slikal: Stane Arh