Gostiteljica Albina Seršen je gostila družino Bregant: mati Veronika, oče Jože, hči Romina in sin Gorazd. Vsem članom družine je skupen smeh na ustnicah, ki pospremi vsako izgovorjeno besedo. Njihov smeh razkriva dobrodušnost, način izgovorjenih besed pa resnicoljubnost.
Oba starša sta socialna delavca. Nikoli nista delala v isti ustanovi. Oče Jože dela kot vodja izpostave ZPIZ na Jesenicah že od leta 1990. Mnogim Jeseničanom je svetoval pri njihovem upokojevanju in jim pripravil zahtevane papirje. Pri delu si je prizadeval biti natančen in pošten. Meni, da pri izračunu pokojnine ni prihajalo do napak, da ni oškodoval niti ene svoje stranke, zato verjame, da nima niti enega sovražnika. Za nadzor pravilnega vrednotenja pokojnine je skrbela še izvedenska komisija, ki je vse pripravljene papirje in izračune na koncu strokovno pregledala.
Končno je tudi sam izpolnil vse pogoje in še letos bo postal upokojenec. Vendar si sam ne more urejati pokojnine. Za uslužbence ZPIZ in njihove bližnje sorodnike je pristojna posebna komisija. Seveda že ve, kolikšna bo njegova pokojnina, vse je že izračunal. Žal, pokojnine realno padajo iz leta v leto. Verjetno bo v začetku pogrešal službo, ki jo ima rad kljub zahtevnosti. Dnevno sprejme na izpostavi Jesenice od 50 do 60 strank. Poleg tega ima veliko telefonskih klicev, ki zahtevajo pojasnjevanje in razlago problemov in zakonodaje. Obdelati mora gore papirjev, spremljati zakonodajo.
Mati Veronika je že deveto leto direktorica Doma upokojencev dr. Franceta Berglja na Jesenicah. V njenem mandatu so uspeli z obnovo in adaptacijami izboljšati pogoje oskrbovancev v domu. Kapaciteta doma je 196 oskrbovancev in je ne bodo povečevali. Čakalne dobe so se skrajšale do nekaj mesecev, daljše ostajajo le za dementne osebe. Cene za oskrbo so nizke, od 17 do 30 € na dan. Problem so le prenizke pokojnine, ki pogosto ne zadoščajo za plačilo in morajo prispevati razliko svojci.
Po naši zakonodaji je priviligirana le oskrba v domovih, ni pa opredeljena pomoč na domu, ki je veliko bolj humana in tudi cenejša. Na tem področju bomo morali slediti razvitim državam. V Domu dr. Franceta Berglja so pomoč na domu zelo razvili kljub slabim finančnim nadomestilom. Za pomoč na domu imajo usposobljenih 21 delavcev. Na domu oskrbujejo kar 140 ljudi, potrebnih pomoči.
Oba starša sta predana službi in le malo povesta o sebi. Rada sta v naravi. Veseli ju smučanje. Smučanje sta trenirala tudi oba otroka. Več o družini sta odkrila Romina in Gorazd. V družini je bilo poštenje na prvem mestu. Krivico je bilo potrebno popraviti in se za njo tudi opravičiti. Prepirov ni bilo. Kot otroka se nista tepla med seboj. Problemi so se reševali umirjeno in z veliko optimizma na uspešno rešitev. Veliko je bilo komunikacije, ki je baza za dobre medsebojne odnose. Starša sta jima dala vrednote, ki narede življenje lepo.
Romina je zaključila študij molekularne biologije in bi lahko postala znanstvenica. Ko je okusila poklic učiteljice, je spoznala, da je to tisto pravo za njo. Poklic učitelja je res naporen, ker moraš biti popolnoma koncentriran pri vsaki uri, držati moraš red in še motivirati učence za snov. Šele, ko uspeš narediti pogoje za delo, lahko začneš poučevati snov. Uživa, ko vidi, kako učenci napredujejo v znanju. Z vodenjem TV oddaj na televiziji se že nekaj let ne ukvarja več. Dovolj je bilo 10 let. Se jo še spomnite?
Gorazd je sicer najmlajši, a je tudi največji. V vojski je delal kot reševalec in poklic ga je zasvojil. Sedaj kot reševalec v Kranju preživi večina delovnega časa v reševalnem vozilu, nekaj časa pa v helikopterju. V helikopterju se je zavedel, kako je Slovenija majhna: samo nekaj 100 m višine ti omogoči že pogled po celi Sloveniji. Doma so ga opozorili na težko nočno delo, ki zmede bioritem. Zanj ni nedelj in praznikov. Kljub temu je zaljubljen v delo, ki ga z veseljem in odgovorno opravlja. Zaupali so mu že delo inštruktorja in izobražuje mlajše kolege. Pomaga tudi pri organizaciji smučarskih tekem na Vitrancu.
Voditeljica Albina je pripravila na koncu presenečenje za družino Bregant. Na Družabno srečanje je povabila pevke zbora Milko Škoberne. Kot privid so prišle iz sosednje sobe in se smejale začudeni Veroniki. Veronika namreč poje v zboru Milko Škoberne in ni mogla dojeti, da so ji vse pevke uspele prikriti nastop. Stopila je med sopevke in z njimi zapela nekaj lepih pesmi.
Škoda, da se je zanimivega srečanja udeležilo le malo obiskovalcev. Upajmo, da bo naslednje srečanje veliko bolj obiskano.
Napisal in slikal: Stane Arh