Točno ob osmi uri smo se trije kolesarji zapodili s Športnega parka Podmežakla proti Vršiču. Janez in Drago sta bila odločena, da prikolesarita do vrha prelaza. Stane si je zadal bolj skromen cilj, a realno dosegljiv: Kranjska gora, morda bo dovolj moči do Mihovega doma, ki je bil cilj zadnjega torkovega kolesarskega izleta.
Vožnja do Kranjske gore je hitro minila ob prijetnem klepetu. Hitrost smo prilagodili najslabšemu, zato je bila vožnja prijetna, lahkotna. Obvezen postanek je bil pri vodnjaku, da smo se založili z vodo in Janez je dodal še nekaj zraka v zračnice kolesa. Pod vršiški klanec smo prišli praktično spočiti, kar se je ujemalo s strategijo obeh izkušenih kolesarjev, Draga in Janeza: do klanca ne smeš priti utrujen, ker potem v klancu pregoriš. Stane je čutil še dovolj moči, zato smo se dogovorili, da se dobimo v Mihovem domu. Drago in Janez sta se pognala v klanec, Stane pa s trmo za njima. Metri pod kolesi so se seštevali in vse bližje je bilo sedlo Vršiča. Prijetni občutki zmage nad osem kilometri dolgim klancem in in 800 metri višinske razlike dajo človeku močno samospoštovanje. Slika za spomin in nato spust nazaj v dolino.
Stane je že pil pivo pri Mihovem domu. Povedal je, da je zmogel privoziti do 16. ovinka, 1300 m višine. Obrnil je na razgledni točki na Prisank. Premagal je samega sebe. Vršič je tako dobil tri nove zmagovalce.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh