Vipavski vrhovi od Trstelja do Cerja, 16.2.2012

Vipavska dolina je sinonim za burjo, to Gorenjci vedo, Ne vemo pa, kako je z burjo na Vipavskih vrhovih. Zato smo se dobro opremili proti vetru. Dolenjci so “zasuti” s snegom, morda so tudi Primorci. Zato so posamezniki vzeli s seboj celo dereze in gamaše za sneg. Smuči nismo nosili s seboj, ker smo vse aktivne smučarje poslali na tekmovanje na Soriško planino. Odlično so se odrezali. Zasedli so tretje mesto med ekipami in poželi aplavz v avtobusu, ko so nam na povratku sporočili to dobro novico. Bravo naši!

V vasi Lipa smo se izkrcali oblečeni kot Eskimi. Pogled v nebo in topel zrak v obraz sta nas hitro prepričala, da smo del opreme (dereze, gamaše, dodatni puloverji, kape, rokavice, …) pustili v avtobusu. Stane, vodja ture, je takoj uveljavil svojo moč z glasnim “gremo”. Ponosno je stopil na čelo kolone in nas popeljal proti Trstelju po napačni poti. Izbral je lepšo, a daljšo pot. Ker nismo neumne krave,   smo ga morali opozoriti na zmotno razmišljanje. Imamo raje bližnjice,  četudi so poti grde in strme.

Strm hrib nas je hitro ogrel. Pri ogrevanju mu je pomagalo še sonce. Nismo bili še na pol strmine do vrha Trstelja, ko smo vso odvečno obleko že strpali v nahrbtnike in v koloni eden po eden hodili v samih srajcah. Na Jesenicah imajo pa še zimo in veter.

Stjenkova koča je bila zaprta, zato smo pot takoj nadaljevali proti vrhu. Odprl se nam je prelep pogled na Trnovski gozd ovenčan zadaj z zasneženimi Alpami. Vse gore od Ratitovca do Kaninskega pogorja so bile kot krona zelenemu predgorju. Tudi Triglav smo odkrili. Okoli njega so se kot šal ovijali oblaki.

Ogledali smo si poti že opravljenih pohodov: Montaž ( http://duj.si/2011/pohodi/vitovska-krozna-pot-17-11-2011 ), Vitovska krožna pot ( http://duj.si/2011/pohodi/vitovska-krozna-pot-17-11-2011 ), Mali Karman ( http://duj.si/2011/pohodi/pohod-na-mali-karman-1372-m-13-10-2011 ) in druge. Videli smo Sveto goro, ki je cilj enih naslednjih pohodov. Na južno stran se nam je odprl pogled na Jadransko morje, vse do Savudrije. Pred nami je bil Gradež in tam daleč zadaj Benetke. Bog ima nas rad. Namenil nam je čudovito jasen in topel dan.

Pot se je vila skozi borove gozdove po vrhovih: Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki vrh, Fajti hrib in Veliko Cerje. Ves čas smo hodili po območju Soške fronte. Minilo je že skoraj 100 let, a še vedno so vidni ostanki krvavih bitk nesmiselne vojne. Samo na Soški fronti  je padlo okoli 300 000 ljudi, predvsem mladih, ki jim ni bilo dano izživeti svojih sanj.

Na pohodu se nam je že na začetku molče pridružil tudi domačin, ki nas je prostovoljno spremljal celo pot do zadnjega vrha Cerje. Kazal nam je pot, nas razveseljeval in z njim smo delili našo hrano in pijačo. Šofer avtobusa je imel z njim težave takoj, ko je pripeljal v vas. Stal je sredi ceste in jedel. Ni se dal motiti pri hranjenju in se ni oziral na to, da je oviral promet. Šele moški iz vasi ga je s silo spravil s ceste, da smo lahko zapeljali na avtobusno postajališče. Ko se nam je pridružil v koloni ga je sicer nekdo iz vasi klical k sebi, a se na klice ni odzival. Mi smo verjeli, da nas bo že zapustil in se vrnil, ko se mu bo zahotelo. Proti koncu poti nas je že skrbelo, kako se bo vrnil domov v vas Lipo. Poti nazaj nismo načrtovali. Vse se je srečno izteklo po zaslugi prenosnih telefonov.  Šofer nas je obvestil, da domačini iščejo belega in kosmatega psa. Potrdili smo, da je z nami na Cerju. Pes ni nasprotoval, da se še zadnjič slika z nami za skupinsko sliko. Na parkirišču je stekel proti avtu,  se ozrl na nas, kot da se nam je hotel zahvaliti za prijetno družbo in veselo skočil h gospodarju.

Sorazmerno dolgo pot smo prehodili v načrtovanem času pet ur in pol. Ni bilo naporno in počutje na koncu je bilo odlično. Nikakršnih bolečin v nogah, nič žuljev. Dan je bil topel, izmerili smo 11 stopinj v senci. Prava pomlad. Osnutek pravil o obnašanju na pohodih se je že začel uveljavljati. Cela skupina je dolgo hodila strjena. Seveda, proti koncu so mladci svoj višek energije porabili še v pospešenem tempu. Žal pri spomeniku na Cerju ne prodajajo piva, zato so na cilju pili lahko le vodo in nas počasneže čakali skoraj celo uro. Na kmečki turizem so se tako pripeljali v istem času kot zadnji pohodnik. Okusno kosilo in dobro vince pri Marušič v Lokvicah sta nam vrnila moči.  Za spomin smo si nekateri  kupili tudi vino in si ob tem ogledali vinsko klet. Dobro vino pijemo radi tudi doma.

Napisal: Stane Arh         Foto: Stane Arh, Mitja Šmid