Današnji gosti voditeljice srečanj, Albine Seršen, so prišli iz visokih krajev. Mestni ljudje jim zavidajo njihovo idilično življenje v nepokvarjeni naravi, mirnem okolju in čistem zraku. V maju so njihovi travniki polni ključavnic. Njihovo lepoto prihajajo v Planino pod Golico občudovat turisti iz cele Slovenije. Tudi Albinini gosti: družina Grgurič (Betel) in družina Šimenc si prizadevajo, da imajo narcise ugodne pogoje za rast in razmnoževanje, zato so njihovi travniki v času cvetenja ena sama bela preproga ključavnic.
Vera in Marjan Grgurič sta poznana vsem Jeseničanom po kmečkem turizmu Betel. Betel je hišno ime kmetije. Leta 1992 sta prevzela kmetijo in turizem od staršev. V začetku je bilo težko, sedaj so že utečeni. Veliko jima pomagata že odrasla sinova, ki sta tudi turistična delavca, in domači. Ko imajo zelo veliko gostov, jim na pomoč priskočijo tudi prijatelji in sosedi. Jedilnik je pester: žganci, ajdovi krapi, raznovrstni štruklji, gobova juha, obara, ričet … Predvsem domače jedi. Hrane ne pogrevajo iz zamrzovalnika, ker so pristaši sveže pripravljene hrane. Zato pripravljajo manjši izbor, da lahko vse skuhajo in postrežejo sproti.
Kuhanje v Betelu je veliko bolj enostavno kot kuhanje v šoli, kjer je Marjan za glavnega kuharja. V šoli je potrebno pripraviti okoli 850 malic in 500 kosil. Dela je veliko, a se nad tem ne pritožuje. Pritožuje se nad tem, da je težko zagotavljati kvalitetno hrano, ker morajo naročati hrano pri najcenejšemu ponudniku. Poleg tega otroci niso več navajeni na raznovrstno in kvalitetno hrano. Domačo hrano celo odklanjajo. Želijo si samo “hitro prehrano”, kot so pice. V slast jim gredo še makaroni, ribji namaz in dunajski zrezki.
Pri kmečkem delu in pri turizmu jih obremenjuje administracija in previsoki davki. Težko se je znajti v papirjih, vendar za inšpekcijo mora biti vse po predpisih. Obračune iz turizma jim obdeluje profesionalna računovodkinja, ker je zakonodaja prezapletena.
Kako kaže za prihodnost? Spremembe so danes tako hitre, da je prihodnost nejasna. Prilagajali se bodo trenutni situaciji. Vera in Marjan še dolgo časa ne bosta upokojenca.
Družino Šimenc sta zastopali mati Tilka Klinar Šimenc in hči Polona Šimenc. Oče Štefan je moral ostati pri živini, ker živina nima razumevanja za družabna srečanja na DU Jesenice. Gimnazijka Polona je najmlajša hči, sonček, ki spravi vso družino v dobro voljo. Ostali trije otroci: Klemen, Petra in Luka si utirajo že samostojno pot v življenje.
Družina Šimenc vodi ekološko kmetijo in so vključeni v okoljski program Evropske skupnosti. Kmetija mora zadostiti zelo strogim predpisom, ki so jih oblikovali predvsem Nemci in Nizozemci. Zato niso prilagojeni našim razmeram, ki ni ravninski svet in so kmetijske površine razdrobljene na majhne parcele. Za naše razmere so subvencije premajhne. Nadomestijo le delno stroške pri predelavi, ker so prodajne cene za našo ekološko hrano prenizke. Če bi bile prodajne cene še višje, bi bila ekološka hrana predraga in nekonkurenčna.
Delo na naših kmetijah je trdo. Brez dela otrok ne gre. Zaslužka je malo, zato je posodabljanje počasno. Mladi zapuščajo kmetije in gredo raje v službe. Ostajajo ostareli kmetje. Kmetije propadajo in jih je vse manj. Preživele bodo le kmetije, ki so razvile še dodatno dejavnost, ki jim prinaša dodaten dohodek za posodabljanje. Država za naše kmete nima pravega posluha. Upajo, da bo njihovo kmetijo prevzel sin Luka in jo uspešno vodil naprej, da bo preživljala njegovo družino.
Srečanje je bilo istočasno tudi proslava Dneva Evrope in obletnica konca 2. svetovne vojne v Evropi. Točke proslave in kulturnega programa so bile vpete med pogovor z družinama Grgurič in Šimenc. Uvodni govor je imel predsednik DU Jesenice, Boris Bregant. Zbor učencev OŠ Tone Čufar pod vodstvom Mojce Čebulj nam je zapel nekaj ponarodelih pesmi. Svojo pesem Dež je prebrala Francka Leskovar. Sonja Frelih je obudila svoje spomine na mamo in na njeno trpljenje med vojno. Za veselo razpoloženje je poskrbela Marjana Komel s svojo harmoniko.
Srečanje se je nadaljevalo z večerom plesa, ki je postala že tradicionalna dejavnost društva ob ponedeljkih.
Napisal in fotografiral: Stane Arh
