Le malo pohodnikov DU Jesenice se je odločilo za tradicionalni pohod na Zakope, ki je združen s proslavo praznika Krajevne skupnosti Podmežakla. Vsega skupaj nas je bilo manj, kot je prstov na obeh rokah. Lani nas je bilo veliko več, kljub slabemu vremenu. Morda pa je prav lepo vreme speljalo pohodnike v višje gore.
V prijetnem klepetu med hojo je čas hitro mineval. Na vrhu nismo mogli verjeti, da smo potrebovali eno uro in pol za pot od podhoda pod avtocesto do Zakopov. Res je, da je neurje v juliju stezo na nekaterih mestih močno uničilo in skopalo vanjo globoke jarke ali pa čez njo nasulo prod, tako da je pot potrebno popraviti. Toda mi smo uživali v prijetno dišečem zraku, lepem gozdu. Občudovali smo rastline ob poti in male živalce na njih. Gob nismo iskali, ker je gobar, ki smo ga srečali, nosil nazaj v dolino prazno vrečko. Nismo bili športniki, ki tečejo po strmih poteh za svoj kondicijski trening in merijo čas, kako hitro pridejo do vrha.
Na Zakopih nas je Ivica nagradila s čašo domačega žganja. Kdor si je želel, je dobil tudi “repete”.
Navdušeni smo zaploskali šoferjema dveh avtobusov, ki sta pripeljala do prireditvenega prostora. Že kar nekaj let avtobusi niso mogli premagati ostrega ovinka in ozke ceste, tako da so udeleženci prireditve morali pešačiti del poti. Avtobusa sta bila nabito polna in kazalo je, da ne bo nikoli zmanjkalo izstopajočih potnikov.
Po prireditvi in “partizanskem golažu” je sledilo prijetno druženje do štirinajste ure, ko so avtobusi odpeljali udeležence nazaj na Jesenice. Pravi pohodniki so se vrnili nazaj peš. Trije adrenalinski pohodniki smo se odločili, da se spustimo na Jesenice preko Planskega vrha (“Špice”) in preverimo prehodnost nekdanje poti. Pot je že takoj ob “Špici” zelo strma in ni sledu o kakšnih stopnicah. Betonski pokrov, ki je gladek, pokriva in ščiti kable pred plazovi. Pri hoji navzdol smo si pomagali z železnimi drogovi, ki molijo iz betona. Na prodišču se stara steza samo sluti. Neurja so nanesla prod ali skopala jarke. Iz melišča štrlijo večje skale. Bolj varno je bilo v zavetju gozda, ki je lažje prehoden in noga ima boljši oprijem. Pri zdrsu tudi manj boli, ko padeš na zadnjo plat. Hodili smo po brezpotju skoraj tri četrtine poti, čeprav sva Janez in jaz v svoji mladosti pogosto šla na “Špico” izpod Podmežakle. Stare poti ni več. Direktno na “Špico” gredo lahko samo še ljubitelji adrenalina. Za pot navzdol smo potrebovali skoraj dve uri. Koliko bi potrebovali za pot navzgor?
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh
