Po letu dni smo tudi mi prišli na vrh Ermanovca. Po slastni malici iz nahrbtnika nam je lani zmanjkalo volje za vrh že pri planinski koči. Prijetneje je bilo sedeti na klopcah in klepetati s pohodniki.
Brez Janezove pomoči verjetno tudi letos ne bi dosegli cilja. Kot dober strateg je izbral časovno krajšo varianto iz Hotavelj in nam prihranil nekaj moči še za zadnjih 15 minut od koče do vrha Ermanovca. Zvon na poti proti vrhu je preko našega zvonjenja s kembljem sporočil po vsej dolini našo željo, doseči vrh. Osvojili smo vrh. Ni bilo naporno. Za nagrado smo na vrhu uživali v čudovitem razgledu po razbrazdani Poljanski dolini. Vemo, da nas ima narava rada. Tik pred vrhom so se raztopile jutranje meglice po dolinah, da nas je lahko pozdravilo sonce in nam omogočila videti Škofjeloško gričevje in visoke vrhove v daljavi. Videli smo celo Triglav, odet v snežno odejo. Prve cvetlice so kukale iz posušene trave. Žafran nas je na posameznih mestih počastil s svojo modro vijoličasto preprogo. Previdno smo stopali med cvetlicami, da nismo uničili njihovega življenja. Strmeli smo v lepote narave. Odprl se nam je pogled v nebesa. Dolgo smo sanjali na vrhu Ermanovca.
Vedno se najdejo posamezniki, ki ne vidijo lepot okoli sebe. Ti drvijo naprej proti odmikajočemu se cilju. Morali smo za njimi, da ne bo očitajočih besed zaradi prevelike zamude. Tu se je ponovno izkazal Janez s svojo dobro orientacijo v prostoru. Kar dvakrat je popeljal zadnji del kolone po bližnjici in zadnji so ujeli prve brzeče pohodnike.
Na Trebiji smo se vsi zbrali v gostilni. Opravili smo obvezno analizo pohoda in nadomestili izgubljeno tekočino. S polnimi “baterijami” smo se vrnili nazaj na Jesenice. Pridobljena energija bo zadoščala za nekaj dni, nikakor pa ne za dva tedna, do naslednjega pohoda na Ivanac. Potrebno bo narediti pohod še v lastni režiji.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh