Končno smo našo pohodniško aktivnost usmerili še na jug naše domovine in se odločili za Gorjance. Hoteli smo spoznati vire za knjigo “Bajke in povesti o Gorjancih” Janeza Trdine. Za nas so zanimivi predvsem najvišji vrhovi in tokrat smo za cilj izbrali Trdinov vrh, katerega Hrvati imenujejo tudi sv. Gera ali Žumberačka gora. Tudi Slovenci so do 15. avgusta 1923 za vrh uporabljali ime sv. Jera, takrat pa so vrh prekrstili v Trdinov vrh. Na krstni proslavi so bili prisotni Hrvati in Slovenci.
Vožnja od Hrušice do Novega mesta je hitro minila v jutranjem dremežu. Šele ovinkasta lokalna cesta do Gaberja nas je zdramila. Na makadamu do planinskega doma sv. Miklavž smo se že pripravljali na jutranje okrepčilo. Prijazni oskrbnici v domu sta ekspresno poskrbeli za topli napitek. Po ogledu cerkvice sv. Miklavža in pogledu na Šentjernej ter Kostanjevico, sta nas Lojze in Mirko povabila na sprehod skozi pragozd do Trdinovega vrha.
Mimogrede smo se ustavili pri Krvavem kamnu – kamnitem osamelcu, ki je v času spopadov za mejo med Kranjsko in Vojno Krajino v 16. stoletju bil resnično krvav. Urejena učna pot nas je seznanila, da so na tem delu Gorjancev v letih 1928 do 1937 za prevoz lesa do parne žage uporabljali gozdno železnico na lesenih tirnicah.
Znamenitost Gorjancev je tudi “minutnik”, to je izvir zaganjalnik, kjer voda priteka v različnih intervalih. Žal se je nahajal izven naše poti in smo se z njim seznanili le preko lične informacijske table. Po vzpodbudnem začetku na kolovozu nas je strmina spomnila na informacijo Janeza iz avtobusa, da je
Trdinov vrh kar 200 m višje kot smo se izkrcali. Pot nas je dovolj utrudila, da nam je dobro teknila malica na vrhu ob kapelici sv. Ilija in pri ostankih cerkvice sv. Gere (sv. Jere po slovensko) ter markantnem TV stolpu. Motila nas je zmešnjava z oznakami, saj iz njih nismo mogli ugotoviti, ali smo v Sloveniji ali na Hrvaškem. Tudi informiranih organov ni bilo na spregled. Panoramska table nam je obljubljala pogled na Stol in Triglav. Zaradi bližajoče vremenske fronte na zahodu smo skozi vlažen zrak pogled na Triglav in Stol le slutili.
Spust do planinskega doma pri Gospodični (včasih je bil planinski dom Vinka Paderšiča) je bil uspešen, saj smo se v njem zbrali v polnem številu. Za dom že deset let skrbi družina Mrhar. Okusna hrana in cviček sta nam omogočila vesel in hiter spust v dolino do Gabrja. Vsi smo bili malo razočarani, ker je izvir zdravilne vode Gospodična pred tremi tedni že presahnil. Tako nismo mogli preizkusili zaželjenega učinka vode iz tega izvira, ki obeta pomladitev. Izvir vode učinkuje še posebno pri ženskah, ki baje lahko pomladi staro babo v gospodično, če se mu zahoče. K sreči niso presahnile zaloge pijače v gostilni pri Romanu v Gabrju, kjer smo pred odhodom pogasili žejo in se poslovili od prijaznih Dolenjcev.
Med vožnjo je neurje pred Ljubljano dobro opralo zaprašen avtobus in prihranilo šoferju Slađanu nekaj dela.
Vseh 31 pohodnikov se je med potjo že prijavilo na naslednji pohod v Karnijske Alpe na smučišče Zoncolan.
Napisal in slikal: Janez Komel
