V izdelavi!
Najvišji vrhovi gorovij in pogorij so poseben izziv za osvajanje. Tako smo se po Pohorju lotili še najvišjega vrha Mežakle, to je Jerebikovca.
Na avtobus za 35 potnikov se nas je nagnetlo 36 pohodnikov. Kako? To skrivnost ne bomo zaupali javnosti, ker jo nameravamo patentirati. Praktično smo jo preizkusili in deluje. Po postanku na cesti v Radovno smo istopili in se korajžno lotili začetne strmine. Izvidnica je dobro izbirala pot, kljub odsotnosti markacij, tako da smo vsi uspešno prisopihali Na Tnalo – prvi vrh nad Mojstrano. Od tu je v lepem vremenu čudovit razgled na Dovje in verigo vrhov od Babe do Kepe. Nam se je skozi meglo občasno pokazala le silhueta Dovij in del Mojstrane.
S Tnala se pot povzpne še bolj navkreber, vendar je nadelana steza vijugava in je zato lažje obvladljiva. Skoraj 100-odstotna vlažnost zraka nam je dodatno grenila vzpon vse do planine Mežakla in naprej do spomenika padlim borcem Jeseniško-Bohinjskega odreda. Pohodniki na koncu kolone niso imeli težav ne z enim in ne z drugim. Za veselje in zabavo je poskrbel Ramušev Peter s svojim sinom Janžem. Oba sta glasno vzpodbujala pri hoji mamo Veroniko, da je prišla do Tilčovga rovta skoraj spočita in se je zato odločila še za vzpon na Jerebikovec. Njuno vzpodbujanje je pregnalo utrujenost tudi ostalim pohodnikom.
Po treh urah vzpona smo bili vsi zbrani pri Žaklcovemu bivaku. Kratek počitek za malico in hitri so bili takoj pripravljeni za odhod. Razgled res ni bil kaj prida zaradi meglenega valovanja. Vendar pred odhodom ni šlo brez skupinske slike.
Po Janezovi varianti naj bi šli na Ravne, kjer naj bi nas čakal avtobus. Da se ne bi mudili po ovinkih gozdne ceste, smo jo ubrali kar naravnost po gozdu navzdol. Šele ob prihodu na spodnjo gozdno cesto smo po tablici na drevesu ugotovili, da smo hodili po partizanski kurirski poti. Zaradi podrtih dreves in novega grmovja se nam je zdela na nekaterih mestih skoraj neprehodna. Da je bilo še bolj zabavno, so nas dražili bolj redki gobani in ne preveč sveže sirovke. Gozdna cesta (skoraj 5 km) nas je po dveh urah pripeljala mimo planine spodnji Kozjek na Ravne, kjer nas je pri gozdarski hiši že čakal Andrej z avtobusom.
Kot veleva običaj, smo se ustavili v gostilni na Fortuni in opravili temeljito analizo pohoda. Istočasno smo sprejeli dogovor, da se 14.oktobra ponovno snidemo na tradicionalnem pohodu “Na Krasu je krasno”.
Napisal in slikal: Janez Komel
