Siva Istra je odmaknjena od turističnih tokov, zato jo slabo poznamo, še manj jo obiskujemo. Prav to jo naredi privlačno. Je skrivnostno lepa devica, ki te očara, ko odkriješ njene čare. Zaljubiš se v njene majhne vasice s starimi in kamnitimi hišami, z ljubkimi cerkvami izpred petsto let ali več. Ko lepotico gledaš z grička, ki ti odpira pogled do obzorja, občuduješ njeno gosto šumo, med katero se svetijo zaplate sive obdelovalne zemlje. Narava v njej še čaka svojo priložnost. Sedaj je še polna prvobitnosti, ki jo ni pokvarila sodobna civilizacija.
Pred stotimi leti je 33 krajev Istre povezovala ozkotirna železnica Parenzana od Trsta do Poreča (Parenzo je Poreč po italijansko). Nekaj spominov na njo hranijo v muzeju mesta Livade, na njeni trasi pa se danes vije kolesarska pot. Mesto Livade je bolj znano kot področje, kjer rastejo podzemne gobe tartufi. Leta 1999 so našli beli tartufe, ki je tehtal v svetu rekordnih 1,3 kg. Z njim so pogostili kar 100 gostov.
Roč je bilo nekoč bogato, utrjeno mesto s preko 2000 prebivalci. V njem je imela močan vpliv cerkvena oblast, zato ima še danes kar tri cerkve. Najstarejša je iz 12 stoletja. Od 13. stoletja dalje je središče glagoljaške pisave (glagolati pomeni v staroslovanskem jeziku govoriti). Glagolico si je izmislil Ciril z namenom, da je uveljavil med Slovani versko bogoslužje v domačem, slovanskem jeziku. To je bil velik uspeh, saj je v ostali Evropi potekalo bogoslužje v ljudem nerazumljivi latinščini. Cirilica, ki so jo poimenovali po njem, je bila izumljena šele po njegovi smrti. V Roču je bila 1483 natisnjena prva hrvaška tiskana knjiga Kosinjski misal. Več o glagolici: http://sl.wikipedia.org/wiki/Glagolica .
V Roču je doma glasba, kar dokazujejo tudi kamniti instrumenti v mestnem parku. Veliko je samoukov. Zagotavljali so nam, da vsak večer igrajo najmanj v eni hiši.
Do najmanjšega mesta na svetu Hum (17 prebivalcev) se pride po Aleji glagoljaša. Mesto je ohranilo svojo srednjeveško podobo. Skozi srednji vek je bilo središče glagoljaške pismenosti, zato je razumljivo, da so v glagolici pisali v njem še pred 100 leti. Ohranili so tudi prastar običaj, da vsi moški izmed sebe izberejo z vrezovanjem zareze v dve palici (DA – NE) župana za eno leto na skupnem sestanku v mestni loži. S tem pa še ni konec znamenitosti. Hum je znan po alkoholni pijači “humski biski”, katere recept ne izdajo. Ve se le, da pri pripravi uporabljajo rastlino “belo omelo”. Tega imamo na Gorenjskem veliko. Le kako da še ne izdelujemo biske? Morda pa jo bomo začeli izdelovati. Množično smo jo poskušali. Bila nam je všeč, zato smo jo nakupili in odnesli s seboj. Pokupili smo tudi skoraj vse šparglje, ki so jih domačini nabrali prejšnji dan po okoliških gozdovih.
Opatija, znano turistično mesto, je bila nagrada za naše pozorno poslušanje vodičke Erike in domačina, istrskega vodiča. Le malo turistov smo srečali. Večina hotelov in kavarn je bila še zaprtih. Morje s temperaturo 11 stopin celzija nas ni privlačilo v svoja valovita in vodnata nedrja. Zadovoljili smo se s sprehodom in posedanjem ob obali.
V Pivki smo naredili postanek za “koserjo”, pozno kosilo in zgodnjo večerjo. Lakota je najboljši kuhar, zato smo krožnike dobesedno počistili do dna. Polni novih vtisov smo se zvečer vrnili na Jesenice.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh
