Gosti 38. Srečanja so bili člani družine Oblak: oče Jože, žena Neda in sinova Sašo in Matej. Vsi so dobro poznani Jeseničani, ki so s svojo aktivnostjo, zagnanostjo in delom doprinesli svoj delež k razvoju Jesenic in tudi k promociji samega mesta tako v državi kot v svetu.
Jože Oblak si je slavo zaslužil kot odličen telovadec na orodjih. Po zvezdah je segel že leta 1952, ko je postal mladinski državni prvak. V letih od 1953 do 1957 je na vseh tekmovanjih v Sloveniji ali Jugoslaviji zasedel prvo mesto ali drugo mesto med telovadci. Leta 1953 je dosegel težko ponovljivi rezultat, biti jugoslovanski prvak na vseh šestih orodjih. Leta 1954 je v Rimu na svetovnem prvenstvu dosegel pri preskoku čez konja 8. mesto med 167 tekmovalci. Od 1953 do 1960 je bil član odlične jugoslovanske državne reprezentance in je z njo sodeloval tudi na olimpijskih igrah v Rimu. Zaradi poškodbe roke na treningu ni mogel pokazati svojih kvalitet, kar mu je še danes zelo žal. Na koncu njegove uspešne kariere se je pojavil Miro Cerar, ki je postal nepremagljiv.
Za orodno telovadbo se ni odločil sam. So ga kar določili šefi: Pristov Janez, Tone Šmitek, Noč France, Svetlin in Petač. Časi so bili drugačni in vse se je delalo po komandi iz vrha. V šoli so zbrali skupaj fantiče in dekliče ter jim ukazali: ti boš šel k nogometu, ti k hokeju, ti k odbojki, …. in ti k orodni telovadbi. Njihovo odločitev je Jože želel spremeniti in izrazil željo, da bi rad igral nogomet. Dobil je odgovor: »Ti boš treniral orodno telovadbo, saj si dovolj močan«.
Skozi treninge je Jože spoznal, da je orodna telovadba odlična osnova za ostale športe. Je pa tudi eden najtežjih športov, ki hkrati zahteva izredno natančnost. V treh dneh so na tekmovanjih morali izvesti obvezne vaje, prosti program in še finalne tekme, in to na vseh šestih orodjih. Za vse garanje niso imeli nadomestil ali honorarjev, niti ne privilegijev. Celo za medalje niso dobivali nagrad, niso jih slavnostno sprejemali ob prihodu domov. Veseli so bili, če so o njihovih dosežkih pisali časopisi. V njegovih časih je bila orodna telovadba zelo popularna in cenjena pri nas in v svetu. Najboljši so bili Japonci.
Disciplina, ki jo je pridobil na treningih, je postala tudi del njegovega življenja. Uvedel jo je tudi v družino, zato mu pogosto pravijo kar »šef«. Z disciplino je uspel doštudirati na Fakulteti za šport in je postal profesor na ŽICu. Na šoli je delal vse do leta 1991, ko se je upokojil. Nekaj časa je bil tudi pomočnik ravnatelja.
Žena Neda je vseskozi živela v njegovi senci. Vsi jo poznajo samo kot Jožetova žena. Resnično, zaradi Jožetove vsestranske aktivnosti je morala toliko več skrbeti za dom in družino. Ostala je v ozadju, tiha in skromna. Še vedno skrbi za svoje tri fante, čeprav sta si sinova ustvarila že svoji družini.
Sin Sašo se je tudi poskusil v športu. Treniral je smučanje, a se je kmalu odločil, da bo raje samo rekreativec. Nov dom si je ustvaril na Dovjem, kjer z ženo skrbita za hčer in sina. Oba že študirata v Ljubljani. Uživa v potovanju. Vsako leto opravi vsaj eno daljše potovanje, pa ne preko agencije. Če je le možno, vzame s seboj tudi ženo. Obiskal je že preko 80 držav. Njegov hobi je snemanje filmov. Posnel jih je že veliko, nekaj tudi za televizijo.
Mlajši sin Matej se je navdušil nad smučanjem preko starejšega brata. Motiv za treninge in odpovedovanje je dobil v dobri druščini. V športu običajno srečaš dobre ljudi. Z uspehi je prišel tudi v smučarsko reprezentanco A. Po tekmovalnem obdobju je še pet let delal kot trener. Veliko je bil odsoten od doma. V Martuljku si je ustvaril družino. Z ženo skrbita za dva sinova dvojčka in eno hčer. Prav zaradi družine se je odločil za delo doma. Postal je podjetnik in že skoraj 20 let uspešno vodi podjetje Z&O za zaključna dela v gradbeništvu. Za uspeh si šteje, da njegovo podjetje še ni imelo blokiranega računa in delavci dobijo plačo vedno na isti dan, brez zamude. V zadnjem času dobivajo naročila za delo tudi iz tujine. Pri delu mu pomagata že tudi sinova, ki sta na terenu popolnoma samostojna. Formula za uspeh: optimizem in strokovnost.
Rad ima nogomet in je postal predsednik nogometnega kljuba Jesenice. Z njim ima visoke ambicije. Njegov optimizem je nalezljiv in sigurno bo z nogometaši dosegel zastavljene cilje.
Voditeljica družabnih srečanj, Albina Seršen, je za zaključek srečanja z družino Oblak povabila k mikrofonu še predsednika DUJ, Borisa Breganta. Vredno je zapisati dve njegovi izjavi:
»Premalokrat znamo Jeseničani povedati svetu, kaj vse smo dosegli in kako dobri smo. Vse se nam zdi samo po sebi umevno. Junaki Jesenic ostajajo zato pogosto pozabljeni, na obrobju. Namesto nas se zato postavljajo drugi, iz večjih mest, ki nimajo tako kvalitetnih rezultatov.«
»Športniki, ki trenirajo nekaj let, postanejo bolj urejeni ljudje. Oni ne popuščajo, so optimisti. Vedo, če danes niso uspeli, bodo z delom uspeli prihodnič.«
Napisal in slikal: Stane Arh
