Glasen aplavz v avtobusu je bil namenjen šoferju Josipu, Vandrovec, ker nas je pripeljal po ozki in strmi poti prav do Breznice. Prihranil nam je vsaj eno uro časa in veliko kalorij. Pa ne, da ne bi bili sposobni iti peš že od Žiri naprej, ali da smo hoteli špekulirati in zaobiti načrtovano pot. Ne, to je bilo njegovo in Janezovo darilo presenečenja. Že tako lep dan sta nam z darilom še polepšala. Pridobili smo čas za razgledovanje po prekrasni okolici. Neverjetni so pogledi s travnatega slemena pred Mrzlim vrhom. Škofjeloško hribovje se kaže kot bi ga gledal s helikopterja, polen dolin in gorskih hrbtišč. Kot pregrada se bočijo za njimi Stari vrh, Blegoš in Sorica, ki se podaljšujejo v bohinjske gore. Izza te pregrade kukajo vrhovi Karavank in Julijskih Alp. Da, tudi Triglav smo videli. In na nasprotni strani, proti vzhodu, je pogleda zaplaval daleč tja do Snežnika. Po dolgotrajnem dežju se je prav za nas napravilo čudovito vreme, brez oblačka in s čistim ozračje. Bog nas ima rad, zato prisluhne našim željam in prošnjam. Ne boste verjeli, a je resnica: vsa Ljubljanska kotlina je bila tisti dan odeta v meglo do večernih ur.
Pred Mrzlim vrhom smo v bregu pod nami ugledali kajžo in njivo, kjer so kmetovali “neznani in znani Slovenci” v popularni oddaji Pop TV “Kmetija”. Čas še ni uspel zabrisati vseh sledi njihovih rok. Še vedno stoji ena osamela lopa, drugo so pred leti zažgali neznanci.
Na vrhu Mrzlega vrha so si postavili radio amaterji svojo postojanko. Še dobro da je tam, drugače ne bi vedeli, da smo prispeli na vrh.
Za Sivko nam je zmanjkalo energije, zato smo si jo vzeli iz nahrbtnikov. Posedli smo se kar ob cesti na nažagane plohe. Veliko lažja je bila pot po malici, saj so bili nahrbtniki skoraj prazni. Vrh Sivke smo skoraj zgrešili. Nahaja se sredi smrekovega gozda in je praktično raven. Razgleda ni. Le kamen s štampiljko in napisna tabla opozarjata, da je tam vrh Sivke.
Navzdol smo jo ubrali po hrbtišču Ledinskega griča. Pot je bila sicer pokrita z mokrim listjem, a ni bila blatna, kot so bile poti v grapah. Dolgotrajno deževje se mora nekje poznati. Nekje okoli Demšarja, pred Ledinico, smo se ujeli v pregrado z damjaki. Visoka ograja nam ni dopuščala poti do bližnjega kolovoza. Hitri pohodniki spredaj so čakali Janeza, ki je pešačil zadnji, da odloči in reši kočljivo situacijo. Nazaj nismo hoteli iti. Plezati čez visoko ograjo nam, upokojencem, ni pristojalo. To se za nas več ne spodobi. Problem je bil zadovoljivo rešen, še preden je prišel Janez. Pripeljala sta se z avtom gospodar in gospodinja, da nakrmita damjake. Sprva sta se čudila tropu petdesetih glav živine na dveh nogah in se čudno spogledovala. Nekaj sta se dogovarjala. Z odklepanjem vrat nista prav nič hitela. Nas je bilo že strah, da se menita, koliko bo moral vsak plačati, da ga spustita ven iz ograde. Smo pač Gorenjci. Gospodinji so se usta raztegnila v nasmeh ob šaljivih pripombah bližnjih pohodnikov. Odprla nam je vrata v svobodo, brez plačila vstopnine. Iz hvaležnosti jo je vsak mimoidoči pozdravil.
Kratek postanek ob cerkvici svete Ane. Prečenje blatnega travnika. Čiščenje umazanih čevljev in pohodnih palic. Dovoljen je bil vstop v avtobus le s čistimi čevlji. Analiza pohoda je potekala v gostilni Marko Polo v Trebiji. Posamezniki so si privoščili tam še okusne vampe, ostali smo se zadovoljili z dobrotami, ki smo jih prinesli s pohoda “Na Krasu je krasno”.
Imeli smo se “fajn”. Pa vi?
Napisal in slikal: Stane Arh
