Avtobus in še dva osebna avtomobila so odpeljali jeseniške upokojence na srečanje gorenjskih upokojencev na Jezerskem. Ob prihodu so “muzikontarji” že veselo igrali, v zraku je dišalo po hrani, stojničarji so še hiteli razstavljati svoje izdelke za prodajo. Avtobusi so zasedli že skoraj celotno parkirišče, ki je bilo rezervirano zanje. Na prireditvenem prostoru je bilo polno nasmejanih ljudi, kar je kazalo, da bo srečanje veselo in bo dovolj zabave za udeležence.
“Vandrovce”, pohodnike iz DU Jesenice, ni premamilo slovesno vzdušje. Čez prizorišče so se prerinili skozi množico v strjeni vrsti in se napotili proti goram. Bili so atrakcija. Planinsko oblečeni, s pohodnimi palicami v rokah in nahrbtniki na ramenih so izstopali iz množice. Njihovi pogledi so bili usmerjeni proti Skuti, ki si je ovijala vrh z meglenim ogrinjalom. Vremenska napoved je bila slaba: nič sonca, okoli 12 ure bo dež, in to samo lokalno v okolici Jezerskega. V istem času naj bi bilo po ostali Sloveniji sončno z malo oblačnosti. Tisti zgoraj so nas verjetno hoteli odvrniti od pohoda in nas vse zadržati na srečanju gorenjskih upokojencev.
22 udeležencev se nas ni zmenilo za deževne grožnje in smo se odločili za pohod. Ostali potniki iz našega avtobusa so sklenili, da aktivno sodelujejo na prireditvi. Ob poti čez travnik smo se čudili skromnim smrekam, ki so rasle na strehi kozolca. Le kam so zarile svoje korenine, da si lahko zagotove dovolj hrane in vlage? Ravni del poti je bil hitro za nami. Zagrizli smo se v strmi breg. Ponoči je že deževalo, zato so bila tla spolzka, kar nam je oteževalo hojo. Kljub temu so posamezniki imeli še dovolj energije in so sproti nabirali gobe. Nabrali so jih dovolj za večerjo, za več ni bilo časa. Od Štularjeve planine se pot položi. Čez izpostavljene dele je pot obnovljena in dobro zavarovana, tako da ni bilo razloga za strah pred padcem v globino. Ob zgornjem delu poti so se ponujali čudoviti pogledi po gorskih vršacih. Le Skuta si je še vedno sramežljivo ovijala vrh v meglo. Češka koča se nam je prikazala kot privid, nenadoma smo jo zagledali pred seboj, ko smo stopili iz gozda. Lepa je bila, kot bi bila iz pravljice. Koča in okolica sta izžarevali skrbne roke gospodarja. Višina jo je obogatila s čudovitim razgledom.
Prijaznost osebja koče, okusna hrana in dostopne cene so nas premamile, da smo sendviče pustili kar v nahrbtnikih. Še sonce je posijalo, kot bi nas hotelo nagraditi za naš trud in nam polepšati bivanje pri koči.
Pot nazaj je bila veliko lažja, saj je vodila navzdol. Zaradi spolzkih tal smo raje zavili proti spodnji postaji žičnice. Kljub previdnosti je posameznikom zdrsnilo in so se znašli na tleh. Najbolj jo je skupila Sonja, ki bo imela spomin na turo vsaj nekaj tednov. Škoda, ker ni bilo poleg Mitja, da bi prestregel njen padec.
Ob žičnici so nas pozdravile prve drobne kapljice, ki so se s časom množile in večale. Razprli smo dežnike. Naliv nas je pošteno zmočil, a to nam ni vzelo dobre volje. “Nebesnim administratorjem” smo bili hvaležni, da je dež zamudil za več kot uro in pol in nas obvaroval še večjih težav v strmini. Seveda bi lahko v nebesih počakali z dežjem še pol ure, da bi bili mi na varnem pod strehami prireditvenega prostora.
Na prireditvenem prostoru je nevihta naredila pravo razdejanje. Veselo zabavo je zaključila v trenutku. Muzika je utihnila, ljudje so se razbežali po avtobusih in pustili za seboj okoli miz polno smeti. Nesrečni prodajalci so hiteli pospravljati robo in jo ščititi s polivinilom pred mokroto. Gostinci so ostali sami z neprodano hrano. Naši upokojenci, ki so ostali na prireditvi in aktivno sodelovali v zabavi in plesu, so nas pričakali nasmejani in srečni. Stali so z dežniki v roki okoli zapuščene stojnice in nam ponujali razna okrepčila, da si privežemo dušo k mokremu telesu. Žal nam je bilo, da se je zabava predčasno končala. Računali smo, da bomo vsaj še eno uro plesali in se zabavali. V ta namen smo hranili energijo že med pohodom.
Še skupinski posnetek za spomin in tudi mi, kot zadnji, smo se odpeljali proti domu.
Napisal in slikal: Stane Arh