Skoraj poln avtobus Vandrovca je zapeljal Vandrovce DUJ čez Korenskpo sedlo do Šmohorja in do vhoda v sotesko Garnitzenklamm. Nihče v avtobusu ni poznal slovenskega imena za sotesko. Upamo, da ima tudi slovensko ime.
Soteska je lepo urejena in turistično zelo dobro obiskana. Na obeh straneh se vanjo spuščajo strme pečine, ki so jih obrusili davni ledeniki. Skale so gladke z ostrimi robovi. Še posebno je zanimiva geološka pestrost kamenin. Različne kamenine so naložene v vzporednih plasteh in so pogosto različnih barv: bele, sive, rumene, roza, rdeče, zelene, modre in črne kot oglje. Informacijske table ob poti opozarjajo na osnovne značilnosti soteske v posameznih predelih. Pot vodi vseskozi ob strugi navzgor po prodišču, gozdu in travnih jasah. Občasno je vklesana v skalno steno ali pa je speljana preko ličnih mostov. Voda je hudourniška in zato ob večjih nalivih ruši celo mostove.
Jutranji zrak je bil nasičen z vlago. Hoja navzgor je ogrela telo in pot nam je curkoma lil po obrazih.Vseskozi se nam je vsiljevala primerjava z Vintgarjem. Vintgar je lep in naš. Nekaj divjega, neukročenega je v njem. Garnitzenklamm je drugačen. Ni tako divji, vsekakor pa je veliko bolj pester po različnih kameninah.
Za ogled tretjega in četrtega dela soteske, ki naj bi bil bolj divji, ni bilo dovolj časa. Prihranili smo ga za individualne oglede v neki prihodnosti. Pot navzgor nas je pripeljala na vrh sten soteske. Pri obnovljeni cerkvici svetega Urbana smo pojedli, kar smo prinesli v nahrbtnikih. Še zadnji vrtoglavi pogled po soteski globoko spodaj in sledil je spust do vhoda v sotesko. Joj, kakšen užitek je mrzlo pivo po takem pohodu. Na zdravje!
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh
