166. pohod Vandrovcev.
Jutro je obetalo lep dan. Po daljšem času se nam sile, ki delajo vreme, ponovno naklonjene. Naša prošnja je bila pozitivno rešena.
V avtobusu je bilo še nekaj sedežev praznih. Izziv za vas, da se nam pridružite na pohodih. Na Zgornjem Jezerskem smo izstopili pri bencinski črpalki in se podali na pot mimo cerkve sv. Ožbolta. Že v začetku smo se dogovorili, da naj gredo na vrh samo pohodniki, ki so se odločili, da bodo pot zmogli. Za ostale pohodnike smo pripravili krajšo in lažjo pot do Jezerskega vrha.
Morda je bil kriv dogovor, da so prvi pohodniki pospešili in diktirali hiter tempo. Kolona je bila kmalu raztegnjena, ker je bil tempo za mnoge prehud. Stane je vložil nekaj napora, da je ujel čelo kolone in upočasnil njihov korak. Seveda, najhitrejši so bili tudi zanj prehitri in so nadaljevali svoj pohodniški tek naprej. Potem so nas čakali na vrhu “celo večnost”.
Na sedlu Žingerc (1345 m) smo se ločili. Vsak je imel priložnost preizkusiti se v strmini, zato je lahko presodil, ali ima še dovolj moči do vrha, ki smo ga gledali skozi veje smrek. Dodaten motiv za vrh so bili naši hitri pohodniki, ki so bili že tik pod vrhom. Tudi mi bomo prišli do vrha, se je odločila skupina, ki je še nekoliko dvomila v svoje sposobnosti. Podali smo se dalje na pot in res prišli vsi zmagoslavno na vrh. Sploh ni bilo težko. Na težjih mestih smo si pomagali drug drugemu. Neprekinjeno čebljanje Luke je spremenilo pohod v zabavo. Luka je zakon! Slovenski Bosanec je s svojim kavalirstvom očaral vse ženske.
Vrh je ob našem prihodu sameval, ker so se naši hitrohodci že umaknili. Pri srečanju z njimi so se izgovarjali, da je premalo prostora, da bi bili vsi lahko istočasno na vrhu. Pa ja! Še nogomet bi lahko igrali med seboj.
Uživali smo v razgledu po Kamniško – Savinjskih Alpah, ko so Lilijani Markež sporočili, da je postala dvakratna babica. Vnukoma so dali lepi slovenski imeni: Maks in Jakob. Srečni babici Lilijani čestitke, mamici in otrokoma veliko zdravja. Ker smo novico zvedeli na vrhu, smo oba vključili že med naše Vandrovce.
Pot navzdol je bila lažja. Na sedlu Žingerc smo opazili turista, ki je ležal v travi in domnevno spal na soncu. Ni nam bilo jasno, ali je omaga,l ali je užival v sončnih žarkih, ali se mu ni dala iti do vrha. Tega ne bomo nikoli zvedeli. Približali smo se mu. Naš smeh in glasen pogovor sta ga preplašila. Hitro, kot športnik, se je dvignil. Še dobro, da smo ga odkrili. Sami ne bi našli prave poti naprej. Z izsekavanjem gozda se je pot neprepoznavno spremenila.
Hoja po stari graničarski poti je bila utrujajoča. Jezerski prehod, nekdaj poln čakajočih avtomobilov pred mejo, je sameval. Ob Planšarskem jezeru smo opravili še standardno analizo in se odpeljali domov.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh