Kar 27 pohodnikov se nas je zbralo na Dovjem. Parkirišče ob cerkvi je bilo premajhno za vse avtomobile. Janez je začel pohod s tradicionalnim nagovorom. Vodstvo pohoda je zaupal domačinu Janezu Kramarju. Pot je vodila skozi gozd, a je bila kljub temu strma. Počitek ob vikendu Hartman se je zelo prilegel. Najbolj lačni so pojedli svoj prvi sendvič, gobarji so hiteli nabirat gobe, vsi pa smo občudovali lepoto vikenda. Skrbnost in pozornost gospodarja se je kazala v vsaki malenkosti. Celo za naključne obiskovalce je poskrbel, da si lahko natočijo vodo, si izberejo zavetje, se usedejo za mizo, se ogrnejo v odejo in poležijo, ko jih zebe. Obiskovalci se lahko vpišejo tudi v vpisno knjigo. Ljudi mora imeti rad in verjame v njihovo poštenost. Prepričan sem, da bi nam ponudil šilce žganja, ko bi ga dobili na vikendu.
Do vrha Borovlje je bilo potrebno premagati še kar nekaj strmine. Križ in klopca na vrhu sta bila pravo razkošje, čudovit razgled je pomirjal. V daljavi so zapeljevale Julijske Alpe, pod njimi sta ležali vasici Dovje in Mojstrana. Vzporedno z grebenom Mežaklje se je vila dolina proti Jesenicam. Nad nami se je bahavo postavljala visoka Kepa.
Spustili smo se na sedlo in nazaj po poti k Hartmanovemu vikendu. Le grupa radovednih in dobro uhojenih “Vandrovcev” se je odločila skočiti še na vrh Planice (Planince). Pr Aljažu smo se odžejali in ugotavljali, kako zanimivi kraji so čisto pri nas.
Napisal: Stane Arh Foto: Mitja Šmid, Stane Arh
