Že ob jutranjem svitu smo morali VANDROVCI loviti avtobus za pohod v Karnijske Alpe. Budilke niso zatajile in vseh 48 prijavljenih se je predalo jutranjemu dremežu ob pol sedmih med vožnjo proti Trbižu in naprej mimo Tolmezza in Sutria do smučišča Zoncolan. Tokrat je starostno strukturo pohodnikov popravila komaj 7 letna Hana, ki se je žrtvovala za dedija Jankota, da se je lahko udeležil pohoda.
Meditiranje med vožnjo je po stari navadi motil vodja Janez s podrobnostmi o pohodu. Šoferju Slavku nismo povedali, da imamo zanj novo preizkušnjo v spretnostni vožnji. Brez opozorila in nujnih informacij jo je opravil z odliko in nam prihranil dobre pol ure hoje.
Pohod je trasiral Tone – poznavalec prijetnih in zanimivih krajev v zamejstvu. Skupaj z Mirkom sta prevzela vodenje in nas uspešno pripeljala na planino Tamai ter naprej na sedlo med vrhovoma Arvenis (1968m) in Tamai (1970m), ki sta bila cilja našega pohoda. Ker je pot na Arvenis nekoliko zahtevnejša, so se na ta vrh podali bolj izkušeni pohodniki, ostali smo se usmerili na Tamai, kamor seže tudi smučišče z novo sedežnico.
Vreme nam je bilo naklonjeno, saj je bila vidljivost odlična kljub koprenasti oblačnosti, ki nas je ščitila pred UV žarki. S pomočjo panoramske table na vrhu Tamai-a smo iskali in opazovali vrhove Dolomitov, Karnijskih in Julijskih Alp, Karavank ter celo Kamniških Alp. Pomagali smo si tudi z daljnogledom. Posebno čudovit je bil pogled na Dobrač, ki se je košatil s svojim stolpom, in na obljudene planine v okolici, na katerih se je pasla živina. Za Hano je bilo to enkratno doživetje. S svojim odličnim vedenjem si je Hana pridobila status Vandrovca, mi pa status otroške varstvene organizacije.
Po daljšem postanku na vrhu Tamai-a, ko smo počakali osvajalce Arvenisa, smo se po smučišču spustili na sedlo Zoncolan (1750m), kjer smo si ogledali spominsko obeležje za kolesarsko dirko Giro d`Italia leta 2012, ko je 15. etapa vodila iz Ovaro preko sedla v Sutrio (1200m vzpona in nato prav toliko spusta). V koči Tamai smo se nadejali toplega napitka ali celo priboljška, pa nas je bilo preveč za eno samo strežnico. Spustili smo nižje do avtobusa in gostišča Cocul, kjer sta prijazni gospodinji hitro rešili naše problem.
Zadovoljni, po ne preveč napornem pohodu, smo se spotoma ustavili še Pr` Aljažu, kjer smo opravili analizo pohoda, zbrali prijave za četrtkov pohod na Češko kočo nad Jezerskim ter naslednji pohod 13. septembra na Plešivec in Tolsto Košuto v Karavankah.
Napisal: Janez Komel Foto: Mitja Šmid in Mirko Klinar