Na vsakoletno spominsko svečanost na Zakopih, ki jo organizira Krajevna skupnost Podmežaklja, smo se odpravili pohodniki DU Jesenice že zelo zgodaj zjutraj. Ni nas prestrašilo oblačno in vlažno vreme. Nekateri so za korajžo stopili še v bife pri Čopu. Do minute točno smo krenili z zbornega mesta. Noge so drsele na mokri strmini, a korak za korakom smo se vzpenjali višje. Na vrhu smo si čestitali in se nagradili z lepim pogledom na Hrušico in Plavž, pa seveda na Golico in na njene bližnje vršace.
Med proslavo se je ulilo, kot da bi nebo jokalo za padlimi partizani. Skozi gozd je zavel mrzel zrak. V roke je zazeblo. Hiteli smo se oblačiti in iskati zavetje pod dežniki, drevesi, palerinami, polivinilom in celo v avtomobilih. Proslava je nemoteno potekala do konca. Izvrsten golaž nas je ogrel in nam dal nove energije. Pohod mora biti primerno dolg, zato smo se odpravili naprej do pretvornika na Planskem vrhu. Jeseniška dolina je bila skrita v meglenem morju. Le posamezna hiša se je za trenutek uspela prikazati skozi megleno luknjo.
Gremo naprej do kamnitega mostu na Mežaklji. Še zgrešili bi ga, tako gosta megla nas je obdajala. Še ni dovolj. Gremo si ogledati mesto padca znamenitega Jeseniškega meteorita. Tam smo se poslovili od pohodnikov s Kočne in Lipc, ker so bili blizu doma. Ostali pohodniku smo se obrnili in odšli po isti poti nazaj. Mikala nas je pot direktno navzdol iz Planskega vrha proti Podmežakli, a nihče ni vedel, če je še (ali že) prehodna. Ker je bila ob poti, smo zavili še do partizanske bolnice na Mežakli. Neverjetno, kako na očeh je bila, a jo Nemci niso odkrili.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh
