Janez Udarnik – pohodnik
Jeseniško društvo upokojencev
pohodniško sekcijo ima marljivo.
Vsak drugi četrtek skupaj se v hribe napotimo,
po planu, ki ga že decembra za naslednje leto dobimo.
Vseh teh pohodov se resnično veselimo.
Ko se polno opremljeni z nahrbtnikom in pohodniško opremo
na začrtano pot napotimo,
ko nam oči v miru potujejo po zelenih gozdovih in bistrih vodah,
nam korak planincev v tišini veleva:
» Dobra volja je najbolja«
To naše je pravilo: živeti zdravo, se napotiti v naravo,
tam uživati modrino neba ter družbo prijat’ljev pravih,
s katerimi skupaj premagujemo višino gora in pot znoja.
Na vrhu pogled nam oko zarosi in srce z radostjo napolni.
Še za malico hitro poskrbimo, da porabljene kalorije nadomestimo.
Pohod upokojencev je test,
zmore ga pohodnik » the best«.
Velika večina so dekleta fest.
Test, test, test, fest, fest, fest.
Janez volje dobre ima zadost’.
Oči mu žarijo, po akciji hrepenijo.
Zato s Tonetom včasih izbereta tudi malo daljšo pot –
da marsikdo težko diha in skoraj onemogel na vrh prisopiha.
A glej ga šment – kako hitro si vsak opomore,
ko odpre se mu razgled na prekrasni ta naš svet.
Test, test, test je uspel, vsak je bil vesel,
da na vrh je prispel.
Janez, matica planinskega si roja,
čebele med medijo- to je fora.
Pastir tropa je že od nastanka,
presliši, če kdo nerga, pšobuje.
Na bližnje hribe gre najraje.
Pa tudi na primorske, škofjeloške, kamniške
nas z Vandrovcem ali Luka tursom rad popelje.
Janezu vsa čast in slava,
ljubezen do gora mu je ta prava.
Mu je v čast in dar –
z zanosom gorniškim nad tropom bedi
in se tudi s tistim tam ‘gor dogovori.
Sine in Marina pobirata denar,
in poskrbita, da zapitek na koncu vsi dobimo in analizo pohoda naredimo.
Lojz Železar, vodja instalacij
štimungo ta pravo naredi in za prostor v lokalu poskrbi.
Saj običajno med prvimi sedi in za žejo si pivo naroči.
Pri Aljažu večkrat posedimo in si rundo pivca črnega naročimo.
Tone, ljubitelj hokeja in gora, za dober izbor pohodov poskrbi,
nas popelje v hribe zamejske – tako italijanske kot avstrijske.
Da še ta del gorskih lepot doživimo
in se proti večeru zopet veselimo, ko domov na sončno stran Alp se napotimo.
Dogajajo nam včasih se čudne reči.
Ko nedavno šli smo na Primorsk’ – v Vitovlje,
se nam pri Čufar pridružil je potnik slepi- v čevljih salonskih, brez malhe ta prave.
A glej ga spaka, naš Janez kaj hitro je to uredil in že na Lomu ga na avtobus ta pravi je usmeril.
Tudi Škabrijel ostal nam bo v spominu,
saj tam nazaj grede se Vera je spotaknila ob na tleh ležeče se drevo,
in živo sliko v blatu naredila.
K sreči, s skupnimi močmi smo jo iz blata potegnili in z robčki obraz hitro osvežili.
Ko pa smo na Cerkljansko se podali,
smo z avtobusom tudi rekord izpeljali.
Prvi z avtobusom smo prišli na vrh Ravni –
seveda, da bljižje Kojci bi bili.
Smo cik-cak se na vrh podali in nismo vedeli,
da bomo navzdol se po listju peljali.
Je Ana naredila manjši preskok – na srečo ne preglobok.
Ker prva pomoč bila je uspešna, le novega » make-upa« bila je deležna.
Povedati imeli bi še marsikaj:
– od tega kako » eple štrudl z vanilijevo kremo« naročiš,
da pravo mizo dobiš
– kako na čevlju podplat izgubiš in kako do šnopsa se priboriš
– kako v nebo se gleda in ta prave zvezde odšteva.
Marsikaj smo doživeli in se zares prijetno imeli.
Le tega še ne vemo – kdo ali kaj je tisti magnet,
da nas na srečo na pohodih je vedno več.
Tako živimo kleno, veselo, zdravo v sožitju,
pa tudi srečno, vse dni, v tem desetletju!
Janez korenjak, varen bodi ti korak!
Za pohodnike si udarnik in junak.
Bodi še naprej tak, tebi ni vsak enak.