Že ob šestih zjutraj smo se odpeljali z osebnimi avtomobili s parkirnega prostora za gledališčem proti planini Pecol (1540 m). Napovedan je bil vroč dan, zato smo se želeli izogniti vročini. Ob našem prihodu je gora še spala v senci. Pot je vodila preko položnega travnika in se postopoma zajedla v strme skalne police. Vseskozi smo občudovali, kako spretno se je vila po policah nad strmimi prepadi. Šele tik pod vrhom je sonce uspelo premagati senco in nam poslalo vroč pozdrav. A ni nam bilo vroče, ker nas je hladil veter. Razgled je bil izreden. Videlo se je okoli 100 km daleč. Še pred kratkim smo opazovali Montaž z Gorjanskega vrha, mi pa smo sedaj videli v daljavi Gorjanski vrh. Lepo je bilo Kaninsko pogorje, ki nas je izzivalo s svojimi snežnimi zaplatami. Tudi okno v njem smo videli. Na poti navzdol so okoli nas nagajivo skakali kozorogi in v skalah kazali svoje spretnosti, kot posmeh naši previdni okornosti. Pri tem se niso menili za skale, ki so letele izpod njihovih kopit in ogrožale varnost planincev. Na planini smo naredili še kratek postanek pri koči, da si povrnemo izgubljeno energijo. Obvezen je bil postanek z avtom pri Aljažu na Dovjem, kjer točijo dobro črno pivo. Po skupinski sliki smo se razšli vsak na svojo stran.
Prispevek: Stane Arh Foto: Stane Arh