Še pred nekaj desetletji je bila Pasja Ravan s 1029 m najvišji vrh v Polhograjskem hribovju. Jugoslovanska vojska je v drugi polovici 70-ih let 20 stoletja odbila vrh za okoli 10 m višine in ga zravnala v obsežen plato za raketno iztrelišče. Sedaj je vrh raven s površino za nekaj nogometnih igrišč in ima polno vojaških bunkerjev in rovov. Po višini pa ga je prehitel Tošč.
V Hotovljah smo iz toplega avtobusa poskakali na rob cestišča in se zagrizli po serpentinasti stezi v strmi breg. Prvi del kolone je hitro zagrnila gosta megla. Na laseh so se nam nabirale drobne kapljice rose. Podplati so drseli na mokrih tleh gozda, pokritega z odpadlim listjem. Previdnost pred zdrsom ni bila odveč, ker je breg grozil, da bi se neprevidnež ustavil šele globoko pod stezo. Strmina nas je hitro ogrela in drug za drugim smo začeli slačiti bunde, površnike in celo jopice. Oglasil se je prvi pes. Z laježem nas je opozoril, da hodimo proti Pasji Ravni. Vsakega posebej je moral opozoriti, zato je prenehal z laježem šele, ko je zadnji pohodnik šel mimo in se je kolona skrila za ovinkom.
Pred Bukovim vrhom se je koncu kolone pridružil vodja pohoda Janez Komel. Pri avtobusu v dolini je vesel razlagal, da bo končno lahko hodil na čelu kolone, ker je po dolgem iskanju dobil pomočnika. Stane naj bi kot zadnji lovil zaostale in pazil, da se kdo ne izgubi. Navada je železna srajca in Janezu je bilo težko biti prvi, če je bil vedno zadnji.
Ob cerkvici na Bukovem vrhu smo razvezali nahrbtnike in z užitkom pojedli pripravljene malice. Zaviti v meglo smo nadaljevali pohod po poti skozi gozd. Megla se je počasi redčila z višino in pred vrhom nas je obsijalo toplo sonce. Na vrhu smo pozdravili naše vojake, ki so praktično preiskušali svoje znanje na terenu in se zapodili na rob umetno ustvarjene ravnine. Razočarani, ker ni bilo razgleda, smo se posedli ob robu in pojedli na soncu še preostanek malice.
Po skupinskem slikanju smo se spustili po bregu navzdol proti avtobusu. Pa nam le ni bilo potrebno iti peš nazaj v dolino. Iz zasanjane dremavosti na avtobusnih sedežih nas je popeljal v realnost Stane Eržen –Sine, ki je delil bonbone, zavite kot srečke na srečolovu. »Vsaka srečka zadane!«, je komentiral. Vsak je smel vzeti po en bonbon. »Za boljše razpoloženje« je razlagal. A glej ga šmenta. Takoj, ko je končal z delitvijo bonbonov, je od vsakega udeleženca zahteval in pobral po 7 eurov davka na udeležbo. Te »srečke« so pa bile res drage. Za prelep doživeti dan je bila to zelo nizka cena.
V Naklem Pri Marinšku smo opravili podrobno analizo pohoda in nato nadaljevali pot domov. Žal vam je lahko, da niste bili z nami.
Napisal: Stane Arh Foto: Stane Arh
