Imeti za sogovornico Kristino Razinger je pravi užitek. Sproščena, odkrita, resnicoljubna, brez strahu in vedno nasmejana, je potegnila Janka Rabiča, voditelja srečanja, v sproščeni pogovor. Oba skupaj sta družabno srečanje zapeljala v domačnost, sproščenost in atmosfera je bila nabita z optimizmom. Užitek ju je bilo poslušati.
Kristina je iz Planine pod Golico. V družini je bilo 10 otrok, na kmetiji veliko dela. Zato so starejši otroci morali skrbeti za mlajše, poleg tega še delati na kmetiji in skrbeti za živino. Od mladosti je pridna in dobra delavka, ki se nikoli ni pritoževala ali odklonila njej naloženega dela. S svojim smehom in optimizmom je opravila tudi zahtevne naloge, čeprav so včasih presegala njene zadolžitve.
V šolo so hodili otroci peš 3 km daleč na Jesenice. Pešači vse življenje za kondicijo in svoje zdravje. Pešačila je iz Planine pod Golico v službo, čeprav je vozil že avtobus, peš je pobirala članarino za Planinsko društvo Jesenice in to vse do Rodin in do Mojstrane, pogosto pešači na pevske vaje na Javornik, kjer poje v ženskem pevskem zboru društva upokojencev Večerna zarja. Iz Jesenic je šla peš na Srečanje na Golici, ki ga je organiziralo Planinsko društvo Jesenice v soboto, 2. septembra 2023. Na Suhi je nameravala zaključiti, potem sta jo prosili dve mladi Dolenjki, da naj jima pokaže pot na Golico in je nadaljevala pot z njima do vrha. Nič ni bila utrujena, morda celo manj kot Dolenjki. Golica ji je domača, saj so na njej imeli travnik, ki so ga kosili do leta 1962. Oče je tudi sodeloval pri gradnji koče na Golici. Kolikokrat je bila na Golici, ne ve, a na njo gre še vedno najmanj enkrat na leto.
Udeležila se je tudi prvega pohoda 100 žensk na Triglav. Na pohod ima lepe spomine in je kasneje še velikokrat stopila na vrh slovenskega očaka. Udeleževala se je tudi Triglavskega smuka, ki je potekal spomladi. Smučala je dobro. Kot otroci so se pozimi smučali in sankali v šolo, ker pot ni bila splužena.
Zelo hitra je bila v teku in je tudi tekmovala. V lepem spominu je ohranila maraton na 80 km, ki je potekal okoli Fruške gore. Bilo je naporno, na robu njenih moči, a uspela je premagati samo sebe. Tega človek ne pozabi.
Težave, ki ji pridejo na življenjsko pot, premaguje z dobro voljo in optimizmom. Vse je za nekaj dobro. Večkrat je bila hudo bolna ali poškodovana, a se je vedno postavila na noge, ker je verjela v ozdravitev. Njena mama je imela v vrtu rožice za vsako bolezen. Zdravnik ni bil poceni. Ko je prišel na dom, so običajno rekli: “kravca (ali bik) bo šel iz hleva”.
Rada napiše svoje misli in doživetja za prijatelje, tudi pesmice. Delčke svojega življenja je odkrila v knjižicah projekta Kako so nekoč na Jesenicah včasih živeli.
Članica DU Jesenice je že vse od upokojitve. Je poverjenica našega društva za območje Planina pod Golico. Redno se udeležuje pohodov Vandrovcev, med katerimi se počuti odlično. Je prostovoljka v programu Starejši za starejše. Ima zelo dober občutek, kdo je v težavah in kdo potrebuje pomoč. Zaveda se, da moramo pomagati drug drugemu, da nam bo lepo. To spoznanje jo vodi že vse življenje, da opravlja družbeno koristno delo, da je aktivna v svojem okolju. Morali bi se imeti radi med seboj. Ko pridemo domov, naj bi se pozdravili ali celo objeli z najdražjimi, jim čim večkrat rekli: “rad te imam”.
Še veliko bi nam povedala na srečanju o svojem življenju, a čas prehitro teče, zato je Janko Rabič moral zaključiti. Oba sta ustvarila čudovito vzdušje, ki se je nadaljevalo na neformalnem pogovoru po srečanju in ob poskušanju z zaseko namazanega kruha.
Napisal in slikal: Stane Arh