Ja, tako pač je, kot pravi pregovor: človek obrača, bog obrne. Le da je tokrat moral obrniti šofer Vandrovca, seveda, če bi imel KJE obrniti. Ta zadeva vsekakor potrebuje pojasnilo. Začelo se je lepo, potem je šlo vse bolj na tesno. Sicer prijazne primorske vasice so vredne ogleda, vendar ne s tako velikim avtobusom. Ko smo že gledali ob oknih zidove kraških hiš na levi in desni in se ni dalo več naprej, se je šofer moral krepko potruditi, da nas je spravil iz zagate. Z dobro vzvratno vožnjo skozi vasico Movraž je poskrbel, da smo se znebili adrenalina in spet mirno zadihali. Načrtovani pohod Zazid – Lipnik – Golič je moral odpasti.
Vendar smo vandrovci iznajdljivi in vedno imamo plan B ( tudi če ne ), zato smo naumili drug cilj. Najustreznejši je bil bližji Slavnik. Z nekaj dodatne vožnje smo prispeli do izhodišča, se takoj spopadli z dopoldansko primorsko vročino in krenili v hrib. Slavnik je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Razen Tumove koče, ki je odprta le ob sobotah in nedeljah, v bližnji in daljni okolici ni planinskih postojank. Razglede s Slavnika sem opisovala že v enem prejšnjih zapisov, velja pa omeniti, da je Slavnik v pomladnem času znan kot botanični vrt: narcise, irisi, potonike, lepi koren…, cvetlični vonj nas je spremljal po vsej poti. Ob vročem dnevu, kot je bil tisti četrtek, in spomladanski slabi kondiciji, je bilo hoje do cilja kar malo preveč. A na vrhu se napori pozabijo.
Konec dober, vse dobro, zlasti če imamo okrogle in neokrogle slavljence.
Kljub zapletom smo bili kar zgodaj doma in smo se lahko do večera že odpočili za delo na vrtu.
Naslednji izlet: iz Rogarjevega rovta ( pod Hruščansko planino ) gremo na Klek, razgleden vrh tako po naši kot po avstrijsko koroški dolini.
Zapisala: Slikala: Damjana Pavlin, Metod Slabe
Nevenka Rajhman