Za izlet nas je bilo prijavljenih že 35 članov, a glej ga zlomka, kar petim prijavljenim so nepričakovani dogodki zadnji dan pred odhodom preprečili uživati z nami v družbi ob morju. To je povzročilo v organizaciji izleta kar velike logistične težave, a Majda je čarovnik, in je uspela vse odlično rešiti. Bravo Majda. Upam, da so svoje težave uspeli rešiti tudi vsi manjkajoči, ki so morali odpovedati svojo udeležbo na izletu.
Iz oblačnih in mrkih Jesenic smo se pripeljali v sončen in topel Portorož. Le veter je motil idilično podobo. Kasneje smo ugotovili, da nas veter prijetno hladi. Brez njega bi nam bilo prevroče.
Valovi v morju so nekatere odvrnili od kopanja zunaj in so zamenjali kopanje za prijeten izlet do Pirana ali so se kopali v zaprtem bazenu. Poznavalci slovenskega morja in domačini vedo, da južni veter zgubi svojo moč v Piranu na Punti, zato so nekateri naši izletniki šli na Punto in se dolgo namakali v mirnem in toplem morju (26 stopinj Celzija).
Potep po Piranu je čudovit. V ozkih ulicah se običajno človek zgubi, a vedno prideš nekje na obali ven, da najdeš svoje nadaljevanje. Kljub septembru je v Piranu še polno turistov, za sladoled ljudje čakajo v vrstah. Na vsakem koraku te vabijo male trgovinice in stojnice, zanimivi so muzeji in galerije. Prekrasen razgled nudi vzpetina, na kateri stoji cerkev sv. Jurija. Radovedni se povzpnejo do piranskega obzidja. Romantičen in lep je ta naš stari Piran in obiskovalca napolni z energijo morja.
Kar prehitro je bila ura tri, ko smo se dobili na skupnem kosilu v Veduti Bernardina. Odlično kosilo in zelo prijazni natakarji. Nihče nas ni preganjal, ko smo po kosilu posedeli, klepetali in se med seboj družili. Na koncu so nas še pogostili z borovničevcem, seveda na račun restavracije.
Prekmalu je prišel čas odhoda. V avtobusu smo obnavljali svoje vtise in meditirali. Čas se nam je ustavil vse do Jesenic, kjer nas je sprejel vsakdan in rahel dež.
Čudovit izlet. Imeli smo veliko izbire, svobodo pri odločanju. Vsi smo bili odgovorni in se držali dogovorjene ure, kar ni običaj. Medsebojno smo si pomagali, bili prijazni in tolerantni drug do drugega. Povezali smo se med seboj, kar ni več običaj v sodobni individualistični družbi. Hvala za pečene flancate (cvrtnike) in grozdje, ki so ga prinesli udeleženci izleta za priboljšek vsem izletnikom. Bilo je tako domače toplo, da že težko pričakujemo nov izlet, še bolj pa martinovanje v novembru.
Napisal: Stane Arh Slikala: Helena in Tone Konobelj