No, pa smo ga le dočakali našega Mirka, da nam je razkril letošnja doživetja v Kirkiziji. Takole je zapisal: “Kirgizija dežela pod Nebeškimi gorami me je očarala. Mesec dni je kar nekam hitro minil. Zelo prijazni ljudje, visoke gore, čudovita jezera, življenje med nomadi, lepo vreme, poceni. Se bo pa tudi ona v kratkem spremenila, kajti turizem je že v vzponu. Mislim da sem ujel zadnji trenutek.” Navdušenje nad deželo pri njem še traja, saj je prišel na predavanje kar v nacionalnem klobuku, ki ga je dobil od domačina v spomin na Kirkizijo. Polna dvorana je nestrpno čakala, kaj bo povedal.
Le na kratko bom povzel njegovo pripovedovanje, kajti nisem zmožen napisati tako slikovito, kot pripoveduje Miro Koder.
Kirkizija je še neodkrit biser, presežek lepot narave. Turizem jo je odkril šele pred kratkim zato je sedaj še zadnji čas, da jo odkrijete v vsej svoji prvobitnosti. Nad njo bodo navdušeni predvsem ljubitelji gora, jezer in ledenikov. Povprečna nadmorska višina države je kar 1700 m. Najvišji vrh Jengish Chokusu – Vrh Zmage je visok kar 7439 m. Bolj znan je vrh Pik Lenin, eden najlepših vrhov v obliki pravilne piramide iz roza marmorja in granita.
Dežela je revna. Imajo le okoli 8 % obdelovalne zemlje. Večina prebivalcev je nomadov. Imajo nekaj rudnikov cinka in zlata, a ti so v lasti kanadskega kapitala. Plača delavca je okoli 150 €, pokojnina le 60 €. Šole so državne in privatne. Zdravstvo je plačljivo.
Miro je potoval po deželi sam, kot običajno. Veliko je hodil, za daljše razdalje pa je uporabil kombi, ki vozi namesto avtobusov. Spal je tudi v njihovih tradicionalnih šotorih, jurta, ki so bivališča nomadov. Mest ne mara, zato je obiskoval predvsem gore, občudoval lepoto narave iz se družil s prijaznimi in gostoljubnimi domačini.
Napisal: Stane Arh Slikal: Miro Koder