»Iz pekla do raja« …poje Jan Plestenjak v eni svojih pesmi in prav tako bi lahko ocenili ta naš pohod.
PEKEL pri Borovnici , na višini 335 m je izhodišče za ogled še ene slovenske naravne znamenitosti – »Pekelskih slapov«.
S pretežno jasne Gorenjske smo se peljali proti ljubljanski kotlini, v megleno jutro in pot nas je peljala mimo Tehniškega muzeja Bistre proti našemu pričetku pohoda na obrobju Ljubljanskega barja – soteski Pekel.
Že na pričetku poti nas je pozdravil v leseno deblo vklesan domačin – peklenšček, ki nas je napotil naprej z informacijami in zemljevidom. Ja, kar prijazen je bil. Na tem mestu je treba pohvaliti domačine, verjetno njihovo planinsko društvo: informativne table, markacije in še pred posameznimi odseki v kamen vklesana in obarvana navodila so dobra in varna napotila pohodnikom.
Sama pot ni zahtevna, vendar je potrebna zbranost, odgovornost in spoštovanje do narave in njenih posebnosti. Poleg prijetne hoje po gozdnem terenu nas proti Hudičevemu zobu ( 650 m ) vodi steza zavarovana z jeklenimi vrvmi, številni klini pa so v pomoč pri vzpenjanju čez previsne stene. Pot je res dobro vzdrževana. Hodili smo po varnih stopnicah, prečili kar nekaj lesenih brvi, šli smo tudi preko šumeče Otavščice, nekje imenovane tudi Borovniščica. Kar dober podvig je bil to, brez da bi se »namočili«. Bravo vsem.
Potok Otavščica – Borovniščica izvira na višini 800 m, pod vasicama Dolnje Otave in Gornje Otave. Teren je res razgiban, potok si utira pot skozi strmo sotesko in je pravzaprav eno samo veliko slapišče, s številnimi kaskadami. Število slapov je omenjeno od pet do enajst, je pa res, da je odvisno tudi od vremenskih razmer in količine padavin. Višina slapov je od štirih pa do dvajset metrov. Brzice in žlebovi,po katerih se pretaka potok, dajejo vtis, da jih je še več. Če jih ne vidiš jih pa slišiš. Pomladi čutiš harmonijo med padajočo vodo, slikovitimi skalnimi policami ter prebujajočim zelenjem, poleti slapovi prijetno hladijo, v zimi pa jemljejo dih z enkratnim pogledom v led ujeti potok.
Zaščitni znak in simbol Pekla je kranjski jeglič – endemit iz ledene dobe. V tem okolju raste okoli 20 rastlinskih in živi preko 10 živalskih vrst.
Več v sliki in besedi o tej naravni lepoti najdete tudi na internetu. Ob koncu pa še »Napitnica« o Peklu iz l. 1914:
Navadno se povsod ljudje
Pekla na moč boje,
Mi hodimo se vanj hladit,
Klobase jest in vince pit.
Napitnica velja vsem Vandrovkam in Vandrovcem. Čestitke vsem za to nelahko opravljeno pot. Zdravi in res ponosni smo se v popoldanskih urah vrnili domov.
Klini in jeklenice, strme stopnice – nič več niso naše strašilce…
Napisala: Nevenka Rajhman Slikal: Metod Slabe