Korona virus nas je zaprl v izolacijo. Namesto zdravega gibanja v naravi smo začeli posedati po stanovanju, gledati TV, se rediti in vse bolj čutimo, kaj vse nas boli in kako nam pohaja moč. Ta krog brezdelja je potrebno presekati, če ne bomo še ugotovili, da smo postali betežni in stari. Janez Komel je našel super rešitev: pohod upokojencev na daljavo. Ne, nismo uporabili interneta ali navidezne povezave po pametnih telefonih – smo pač iz prejšnjega stoletja in imamo radi konkretne reči. Zato smo organizirali konkreten pohod na Hruški vrh in to v četrtek, 16. aprila 2020. Pri tem smo upoštevali vse zakonske zahteve: nismo bili skupina in upoštevali smo predpisano medsebojno razdaljo več kot 2 m.
Uro pohoda in pot si je izbral vsak sam, le dan je bil skupen in cilj. Koliko upokojencev se je udeležilo pohoda na daljavo, ne vemo. A bi bilo zanimivo vedeti. Javite se vsi Janezu Komelu, ki ste opravili pohod.
Tu navajam opis poti nekaterih udeležencev (opise in slike še sprejemam in jih bom objavil).
Mojca in Jože Smolej
Pot sva začela v Planini pod Golico, jo nadaljevala čez Mentovo polje do lovske koče v Sekanu, na Javore do Kleka in do Mokotove bajte na Rožci. Poti na Hruški vrh nisva zmogla, ker nama je zmanjkalo moči, zato sva se spustila na Jeseniško planino in čez Mentovo nazaj na Planino pod Golico. Na vsej poti sva srečala le eno osebo. Pohod je bil lep in jasno nebo je ponujalo prekrasne razglede daleč do Karnijskih Alp. Na Rožci sva občudovala poljane zvončkov. Po močno razriti zemlji sva sklepala, da je v okolici Kleka veliko divjih prašičev. Kondicije ni, zato sva zvečer nemočna obležala na kavču.
Slike: Mojca Smolej
Miro Koder
Prazniki so mimo, pa spet na zahod naše občine. Startam na Hrušici, po kolovozu navzgor proti Maznkovemu rovtu, kjer sem srečal Toneta. Vsaka mu čast kaj je naredil nad njim v 25 letih. Nato navzgor na Češnovc in po vlakah proti Suhemu vrhu. Z njega spust na kolovoz in po njem do Hruške planine. Dolgo nisem bil na njej, nič se ni spremenila, nekaj malega snega naokoli. Sonce je prijetno grelo. S planine navzdol do Rogarjevega rovta, narcise še nič ne cvetijo, tudi regrata še ni. Pod Maznkovim rovtom še enkrat srečam Toneta, kateri spravlja seno v veliko vrečo. Del poti greva skupaj, vrečo s senom vleče za seboj in jo na delu poti potakala navzdol po drči, vreča se ustavi globoko spodaj. Poslovim se od Toneta, kateri zavije po stezici desno navzdol, jaz pa po vlaki in na koncu po cesti nazaj na izhodišče. Lep, samoten dan, srečal sem pet ljudi, enega kolesarja in psa. V bližini sta še dva hriba in kaj kmalu bi se lahko povzpel nanju. Lp!
Uredil: Stane Arh