• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 15. aprila 2024 17:00Sonja Ravnik: Makedonija in Albanija.
    • 17. aprila 2024Terme Dobrna
    • 6. maja 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 8. maja 2024Ljubljana
    • 20. maja 2024 17:00Polona Avsenak: potovalni kolaž – potopisno predavanje.
    • 21. maja 2024 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 3. junija 2024 17:00Tone Konobelj: Razvoj Jesenic skozi stare razglednice.
    • 22. junija 2024Letovanje v Rabcu, Hrvaška
    AEC v1.0.4

Pohod na daljavo: Belska planina (Svečica), 7. maj 2020

Življenje nas je naučilo, da se aktivno prilagajamo danim razmeram, zato nismo ovce in  se brez lastne odločitve ne podrejamo neumnim omejitvam, ki nam jih nalagajo drugi. Sami dobro vemo, kaj je prav.  Dobro se zavedamo, da dokler migaš, še nisi mrtev. In v DU Jesenice migamo in to intenzivno. Danes, v petek smo začeli tudi kolesariti. Že več kot mesec dni hodimo na “pohode na daljavo”, rešujemo “uganke na daljavo”, igramo križemkražem na daljavo, doma šivamo zaščitne maske in jih razdeljujemo v okviru Civilne zaščite in Rdečega križa; pa še bi se našlo, a za vse dejavnosti nas člani ne obveščajo. Aja, pa vsi člani smo doma že vse pospravili, zmetali nerabne reči v odpad in tudi obdelali vrt – nekateri že jedo domačo solato.

Cilj našega tretjega pohoda je bila Belska planina pod Struškim vrhom. Vsak si je izbral pot, ki mu je ustrezala, prav tako tudi čas pohoda, a orientacijsko je bil opredeljen med 8.30 in 9. 30.

Stane Arh

Z Marto in sosedoma Mojco in Jožem Smolej smo se odločili, da začnemo naš pohod na Markljevem rovtu v Jeseniških rovtah. S parkiranjem ni bilo težav. Jasno in nekoliko hladno jutro je obetalo lep dan. Zakoračili smo po rosni travi. V njej smo občudovali velik in lep regrat, ki je vabil, da ga naberemo. Višje, na sončni legi so se odpirali že regratovi cvetovi, ki so travnik obarvali rumeno. Iz gozda se je slišalo ptičje petje in v daljavi se je oglašala kukavica s svojim ku.ku. Že na travniku se nam je odprl lep pogled na pogorje Triglava, ki nas je spremljal celo pot. Od možnih poti smo izbrali široko traktorsko pot, ki zlagoma vodi prav do Belške planine. S traktorjem nas je dohitel Šimenčev Luka z očetom, ki sta šla pripravljat napajalnik za živino.  Brez klepeta ni šlo. Izvedeli smo, da iščejo pastirja za poletno pašo. Skoraj bi pregovoril Joža, da bi pristal. Ima odlične izkušnje iz mladih dni, ko je moral delati na kmetiji v Jeseniških rovtah.

Čudoviti razgledi so se vrstili drug za drugim in zato smo imeli veliko postankov. Nenadoma se je pred nami  odprl gozd, se nad potjo pokazala koča, za njo pa Struški vrh. Lepo, kot v pravljici. Pravljico so krasile še rože, ki so cvetele v bregu med skalami: encijan, svišč, avrikel, … . Ljudje božji, če imate le čas, pojdite na Svečico te dni, ko so poljane polne cvetja! Jaz sem za zadnjih 50 metrov do koče potreboval skoraj pol ure, ker sem imel toliko dela s slikanjem. V raju sem pozabil na vse, tudi na Marto, ki je čakala na malico in pijačo iz mojega nahrbtnika. Pri koči me je očaral še razgled po Julijskih Alpah, Mežakli, Jelovici in daleč do Snežnika. Stal sem in strmel. Zapomniti sem si hotel vsako podrobnost in iskal sem poti, ki sem jih že prehodil. Glasovi pohodnikov ob koči in njihovi pozdravi so me potegnili nazaj v realnost. Spoznal sem glas Komelovega Janeza, Ivanke Zupančičeve, Sonje Ravnikove, Janeza Arharja, Mirka Klinarja, Janeza Kramarja, Danijele Jensterle, … , veliko znanih naših pohodnikov. Začel sem jim vračati pozdrave, z njimi spregovoril nekaj besed in končno prišel do lačne Marte, ki je v lakoti obupala nad mano. Menim, da je bila to zanjo najboljša malica v zadnjem letu (standardno gavrilovičeva pašteta in kruh  zalita z vodo in jabolko kot priboljšek), a iz previdnosti in strahu pred posledicami raje nisem preverjal.

Pohodniki so se ob koči izmenjevali, se držali zapovedane medsebojne razdalje in zato glasno govorili, mi pa smo uživali v soncu in miru. Šele okoli poldne smo se podali nazaj po grebenu preko Ptičjega vrha. Čudoviti razgledi na Avstrijsko stran. Celo Grossglockner se je videl v daljavi. Še pot čez poljane narcis, ki so začele cveteti in v avto do Jožetovega vikenda. Tu smo ob dobrem vincu in piškotih nadaljevali naše lepo življenje do večera.