Na 112. družabnem srečanju z znanimi ljudmi iz domačega okolja pri Društvu upokojencev Jesenice, ki ga je vodil Janko Rabič, smo gostili Daniela Klemenca. Spremljala ga je žena Minka. Daniel Klemenc je najbolj zaslužen, da smo uspeli na Jesenicah dokončati gradnjo športne hale (1978), ki je zaradi pomanjkanja denarja ostala vrsto let nedokončana, vse od leta 1966, ko je bilo v Sloveniji Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine C.
Daniel se je rodil v Kurji vasi, poleg športnega igrišča. Verjetno je to tudi vzrok, da je celotno njegovo življenje prepleteno s športom. Kot mladenič je začel s treningi in tekmovanjem v namiznem tenisu v klubu Jožeta Gregorčiča. Na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu v Ljubljani, leta 1965, je bil tudi sodnik. Kasneje je presedlal na sankanje in tekmoval več kot 10 let. Veliko je potoval in spoznaval, česa vsega nimamo na Jesenicah. Zato je bil pobudnik in med ustanovitelji društva tabornikov, sankaškega društva, turističnega društva, muzejskega društva, pustne prireditve Svinjska glava, … Pri hokejskem društvu je delal 40 let. Sodeloval je pri organizaciji smučarskih skokov v Planici. Bil je 10 let predsednik Športnega društva Jesenice. V svojem prvem mandatu si je zadal cilj, da dokonča športno halo in to mu je tudi uspelo. Ni bilo denarja za njo, ne v občini in ne v republiki, zato se je povezal z delovnimi organizacijami, predvsem z Jesenic, in z njihovimi donacijami ter prispevki v delu dokončal gradnjo hale in ob vseh straneh zaprl “tunel”. Uspel je celo prenoviti streho in urediti okolico hale. Dogovoril se je celo za ureditev sosednjega nogometnega igrišča, a ljubitelji in funkcionarji nogometnega kluba niso pokazali delovne vneme za prenovo, zato načrtovana dela niso mogli izvajalci izvesti.
Vse delo v športu je opravljal brezplačno, ob službi. Zakaj? Želel je, da bi Jesenice napredovale, da bi imeli Jeseničani lepo, bogato in zadovoljno življenje.
Z Železarno Jesenice je bil povezan le v letih pred vojaščino. Po odsluženem vojaškem roku so ga pregovorili, da se je zaposlil v Tobaku in organiziral postavitev trafik in “štacun” na Gorenjskem od Radovljice do Rateč. Bil je zelo uspešen in z inovacijskimi prijemi je razširil prodajni program. Prodajalke so bile plačane od prometa in so z dobro prodaja zelo dobro zaslužile. Pravi buum prodaje pa se je sprožil, ko je organiziral preko Tobaka prodajo “carinskega blaga”. Na carinskih licitacijah so poceni kupili zaplenjeno blago in ga z dobro organizacijo prodali naprej. Prevoz “kupljenega blaga” so morali organizirati s “šleparji”, toliko ga je bilo. Kupili so 5000 oblek, 3000 šuškovcev, 3000 ur v vrečah, hladilno skrinjo za mrliče, 5 velikih čolnov, opico, avion, 400 hladilnikov z napako, magnetofoni, televizorji, afriško pohištvo, ustrojene kože tigrov, … Moral si biti iznajdljiv, da si kupljeno robo prodal naprej. Seveda, večkrat niso vedeli, kaj kupujejo, zato je bilo veliko “kala”, ki ni bil za prodajo. Odlično se je prodajala zaplenjena prava kava, ki se je pri nas ni dalo kupiti. Na obmejnih carinarnicah so jo vsak dan zaplenili za en kombi, in to je Daniel odkupil in jo prodajal naprej, dokler niso zvedeli uradniki iz Beograda in so kavo zasegli za sebe. Bilo je pestro in v delu je užival. Biti trgovec se ne da naučiti, za to moraš biti rojen. Prilika pride in moraš jo v trenutku znati izkoristiti. Nekaj kioskov dela še danes, a imajo le malo zaslužka.
Vse življenje je zbiral in pohvali se lahko z zbirko preko 30 000 značk, preko 1000 obeskov za ključe, nekaj tisoč kulijev, … Tudi razstavljal je svoje zbirke. Njegovi potomci (sin in hči ter 5 vnukov) nimajo posluha za njegove zbirke in se boji, da bo šlo vse v smeti. Od 1961 do 2004 je delal tudi osnutke za značke za Planiške prireditve in lahko se pohvali, da je oblikoval kar 70 značk.
Pestro življenje je preživel, a tudi sedaj ima še polno volje in veselja do življenja. Nič se ne pritožuje in se sproti prilagaja razmeram, kljub letom. Si predstavljate, da se še spomni bombardiranja Jesenic leta 1945. Pri prvem bombardiranju je smučal blizu hale. Bombniki so leteli visoko okoli 3000 m, ker so v Celovcu imeli močne topove. Pri drugem bombardiranju je bil z očetom na obisku pri Plešu. Pri odstranjevanju opek s podrtih hiš pri železniški postaji so morali pomagati tudi otroci. Naredili so dolgo vrsto in si podajali opeke.
Napisal in slikal: Stane Arh