• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. septembra 2019 9:00Jesenice, Pokljuka, Jesenice
    • 24. septembra 2019 9:00Jesenice, neznano, Jesenice
    • 1. oktobra 2019 16:00Proslava Mednarodnega dneva starejših in srečanje z jubilanti DUJ
    • 3. oktobra 2019Zatolmin (258 m) - Javorca (534 m)
    • 8. oktobra 2019 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 13. oktobra 2019Na Krasu je krasno
    • 14. oktobra 2019 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 17. oktobra 2019Lovrenška jezera (1774 m)
    AEC v1.0.4

Predavanje: Skrita dediščina Jesenic 2, 15. april 2019

Predavanje je bilo namenjeno vsem, ki jih zanima, kako in kdaj je nastala dediščina Jesenic in, ki jih skrbi, kaj se dogaja danes z njo.

Lansko predavanje je bilo zelo odmevno in je mnoge opozorilo, da hodimo po Jesenicah z zaprtimi očmi in se ne zavedamo bogastva, ki se je nabralo v našem mestu skozi več stoletij. Iz majhnih, revnih naselij so se Jesenice razvile v moderno industrijsko mesto. Skozi letnice nastanka zgradb in njihovo  arhitekturno veličino lahko sledimo obdobjem gospodarskega razcveta mesta, kulturni angažiranosti prebivalcev in osebnostim, ki so s svojo vizijo prihodnosti Jesenic in organizacijskimi sposobnostmi odločilno posegle v življenje in razvoj mesta.

V predavanju se je avtor dotaknil naslednjih posameznikov, spomenikov in spominskih znamenj.

Miha Čop (1888 – 1938), Strojev Miha z Blejske Dobrave, je bil v preteklosti pomemben mož za življenje Jesenic. Bil je odličen organizator, skalaš, alpinist, delaven in znan po udeležbi v balkanskih vojnah (1912-1913), v prvi svetovni vojni (1914-1918) in v borbah za severno mejo (1918 – 1919). Poročen je bil z Mici Kessler iz Ljubljane, učiteljico na Jesenicah in Cankarjevo neuresničeno ljubeznijo. Poznali so ga širom po Sloveniji, kar so mu izkazali tudi na njegovem pogrebu leta 1938. Verjetno je bil to eden največjih pogrebov na Jesenicah do tedaj. Lani so odstranili njegov spomenik na opuščenem grobu na Blejski Dobravi in ga shranili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani tako da danes nanj spominja le še plošča na rojstni hiši Strojevih na Blejski Dobravi.

Delavski dom Pri Jelenu je bil dolgo časa ena izmed osrednjih ustanov kulturnega in društvenega življenja Jeseničanov. Razen v delavskem domu Pri Jelenu so se med obema vojnama ljudje shajali in bili dejavni še v Krekovem domu (sedaj Gledališče Toneta Čufarja), Sokolskem domu (sedaj TVD Partizan) in v Orlovskem domu. Ohranila sta se le nekdanji Krekov dom in TVD Partizan, delavski dom Pri jelenu pa je bil pred desetimi leti prodan privatniku in čaka da bo dokončno propadel.

Pred Gledališčem Toneta Čufarja stojita dva doprsna kipa. Eden spominja na pisatelja in dramatika Toneta Čufarja (1905 – 1942), ki  je veliko prispeval k dejavnosti Delavskega doma Pri jelenu, saj so v njem igrali celo njegove drame, drugi pa spominja na partizanskega pesnika in pisatelja Miha Klinarja (1922 – 1983), ki je pesnil v partizanih med drugo svetovno vojno in tudi po njej. Izdal je več pesniških zbirk, objavil pa je tudi nekaj romanov in zgodovinskih člankov.

Na željo nekaterih domačinov s Koroške Bele, je avtor predstavil nastanek te najstarejše vasi v jeseniški občini. Zgodovina Koroške Bele je povezana z zgodovino škofije v Briksnu na Tirolskem in Bleda. Že v letih 1004, 1011 in 1040 sta kralja Henrik II in Henrik III s tremi darovnicami podarila briksenškim škofom najprej Bled, nato blejski grad in ozemlje med Savo Bohinjko in Savo Dolinko in na koncu še ozemlje do vrha Karavank in Tržiške Bistrice. Blejska Dobrava je v okvir blejskega gospostva prišla že leta 1011 in takrat verjetno tudi Koroška Bela na levem bregu Save Dolinke. Čeprav sta tako Blejska Dobrava kot Koroška Bela prvič omenjeni (zapisani) »šele« v najstarejšem ohranjenem urbarju briksenskih škofov leta 1253 (takrat je bila Koroška Bela, po številu hub, največja v blejskem gospostvu), pa bi morda natančnejše zgodovinske raziskave v arhivih v Ljubljani, Briksnu, Boznu, Innsbrucku, Münchnu in na Dunaju nakazali tudi zgodnejšo omembo.

Na Koroški Beli stojijo nekatera zanimiva znamenja, kraji pa nosijo zanimiva ledinska imena, ki spominjajo na čase, ko so v naše kraje pridrveli Turki (znamenje v spomin na prihod Turkov na Koroško Belo leta 1475, turške jame in hrib Straža) in ko so v Evropi vladali Francozi z Napoleonom na čelu (francosko znamenje na vasi in »francosko pokopališče« na Križovcu nad Javorniškm Rovtom).

V javorniškem Rovtu pa pod planinskim domom na Pristavi stoji zanimivo znamenje, ki priča o »dolgosti« človekovega življenja od zibelke do groba.

Za samo Koroško Belo je bil predvsem v času po prvi svetovni vojni izredno pomemben župan, geograf in profesor dr. Matej Potočnik (1872 – 1967), ki je veliko prispeval k obnovi porušene vasi po prvi svetovni vojni. Nanj spominja spominska plošča na domačiji pri Guntarju.

Na Jesenicah in v okolici je bilo v preteklosti zgrajenih veliko stavb, ki jih krasi kamen iz bližnjih kamnolomov. Eden najbolj znanih je kamen trbiška breča iz kamnoloma na Mirci  nad Jesenicami. Tam so kamenje pridobivali za oblaganje železniškega Karavanškega predora v letih 1901 do 1905.

Številne starejše stavbe tako v mestu kot po vaseh pa imajo okna in vrata izdelana iz zelenega vulkanskega tufa, pridobljenega v kamnolomu v dolini Peračice pri Črnivcu.

Predavatelj Tone Konobelj je za zaključek povedal še nekaj o prireditvah, ki so se dogajale v času, ko so bile pred devetdesetimi leti Jesenice povzdignjene v mesto.

Po predavanju je avtor predstavil tudi najnovejšo številko JESENIŠKEGA ZBORNIKA 2019, eden od poslušalcev pa je prejel zbornik za pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje.

Obiskovalci so izrazili željo, da avtor nadaljuje s predavanji o jeseniški dediščini tudi prihodnje leto.

 

Napisal: Stane Arh                   Slikal: Tone Konobelj in arhiv